Sito


Zgodba pripoveduje, kako je nekoč nekdo prišel k filozofu Sokratu. »Hej, Sokrat, veš kaj vse sem slišal o tvojem prijatelju.« »Počakaj malo,« ga je prekinil modrec. »Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?«»Tri sita?« je začudeno vprašal oni. »Seveda, tri sita. Preden o nekom nekaj govoriš, je dobro, da si vzameš čas in preseješ tisto, kar želiš reči. Prvo sito je resnica. Je vse, kar si mi želel povedati o mojem prijatelju, res?« »Ne vem,« je povedal mož, »to sem slišal od drugih.« »Dobro, ne veš, ali je to res. Poskusiva z drugim sitom. To je sito dobrote. Ali je to, kar mi hočeš povedati nekaj dobrega?« Obotavljivo je odvrnil: »Ne, ravno nasprotno...« »Aha,« ga je prekinil Sokrat. »Pa vzemiva še tretje sito in vprašajva, ali je koristno, da mi govoriš o tem, kaj je moj prijatelj napravil?« »Koristno ravno ni ...« je odvrnil. »Torej,« se je nasmehnil modrec, »če to, kar mi hočeš povedati ni niti resnično niti dobro niti koristno, zakaj bi mi to rad povedal?«

***
Stopiti skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje.

Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili.

Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti in dobrih namenov, morda celo ljubeznivosti. Zlo se lahko skriva povsod. In ne, to ni grožnja. To je opozorilo, da ne bi v dobrih namenih delali stvari, ki jih nočemo storiti.

Zato potrebujemo takšnole presejavanje. Da bi v svojih mislih, besedah in dejanjih ne dajali nikakršnega prostora zlu (Ef 4,27), da to ne bi imelo niti najmanjše možnosti, da se razrase v meni in v mojih odnosih.
*

Komentarji

  1. Za sprejetje daru je potrebno odprto srce in odprta dlan; ker pa je naše srce tolikokrat trdo in roka suha, je potreben velik napor; v duhovnem življenju ne gre brez boja; ozka vrata so "vrata ponižnosti", in so dejansko ozka le za tistega ... ki se ima za pravičnega in misli, da ne potrebuje spreobrnjenja; naj nam Gospod pomaga, da bomo zmogli v resnični ponižnosti
    priznati svoje grehe, da bomo tako svobodno "očiščeni" živeli iz Božjega usmiljenja.
    Daj nam močno voljo in globoko ponižnost, Gospod!

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je. Vsi dobro vemo, da nas je Bog poklical k svetosti. A v Ljubezni ni pravil. Lahko sicer poskušamo nadzorovati svoje srce, a vendar je Srce tisto, ki odloči, in le to, za kar se odloči Srce, zares velja in to je Resnica.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro