Blagoslovljena

Še vedno iščem, še vedno se trudim razumeti, kaj bi to bilo – biti duhovnik. Včasih se zbegano sprašujem, ali sploh vem, zakaj sem, kar sem, in kaj je v mojem poklicu res bistveno, res pomembno. Ni lahko priti do takega odgovora. In predstavljam si, da se taka vprašanja dogajajo tudi vam.

Ampak verjamem, da je tistemu, ki dobro in iskreno išče, slejkoprej dano tudi najti odgovore na svoja vprašanja. Meni se je prvi odgovor, s katerim sem bil zadovoljen, prikazal konec prejšnjega meseca, ko sem se poslavljal iz Ajdovščine. Med mašo sem se zavedel, da bo naša zadnja stvar, ki jo bomo doživeli skupaj, blagoslov na koncu maše. In me je spreletelo: da sem vendar v župnijo prišel najprej zato, da blagoslavljam. Tudi zato, da mašujem, da pridigam, tudi da sprašujem, tudi zato, da poslušam, da molčim, tudi da trpim, predvsem pa da – tudi z vsem tem – blagoslavljam.

Da blagoslavljam. Ker je to moj poklic. Ne kot duhovnika, kot kristjana. Med vsemi možnostmi in predlogi, ki mi jih daje življenje, izbirati blagoslov. In blagoslavljati. Ker je to tudi edina možnost, da tudi sam postajam blagoslovljeni. Da postajam to, kar je postala Marija. Blagoslovljena med ženami. Ker je nosila naokrog Boga. Ker je vsakemu skozi svoje besede in dejanja podarjala Boga. Ker je blagoslavljala. In tako postajala vsa Božja.

O tem govorimo, ko govorimo o Vnebovzeti. O blagoslovljeni in blagoslavljajoči. In govorimo tudi o sebi in o ljudeh, ki jih srečujemo, in o naši morali. O vsakem trenutku življenja, o vsakem dihu, o vsakem odnosu. O vsem. In odgovornosti za vse to. O odgovornosti za to, kako živimo. O odgovornosti za mojo in njegovo večnost.

Kakšna sreča, da Marija še vedno hodi naokrog in blagoslavlja. In njen blagoslov mi je v tolažbo, da bom začel tudi sam blagoslavljati. Saj bom vendar – blagoslovljeni ...