Ena zahtevnejših stvari je danes imeti stališče, stati za njim in ga jasno povedati. Čeprav danes na nas ne preži nihče, ki bi nam grozil z zaslišanji in zaporom, čeprav živimo v demokraciji in v svetu, kjer ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje in se z njim opredeliti, je to ena težjih vrlin, ki jih zmorejo le najbolj ... Kako naj rečemo? Pogumni? Nori? Trmasti?
Recimo jim tisti, ki si upajo biti neprijetni. Tisti, ki si upajo vznemirjati. Tisti, ki si upajo reči, da obstajajo med nami stvari, ki niso v redu. Stvari, s katerimi se ne strinjajo.
To je težko predvsem zato, ker v nas prevladuje prepričanje, da pomeni stati za svojim stališčem in zagovarjati to, v kar verjamemo, biti nekdo, ki išče prepir, ki mu nikoli nič ni všeč, ki komplicira, ki teži. In ki zato prav kmalu postane nepriljubljen.
Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen.
Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili.
Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kdo je moški in kdo ženska, niti ne, kdo smo mi sami. Če nimamo stališča. Če nimamo podobe o tem, kdo smo in kdo želimo biti. Zato je nimajo niti naši otroci.
Da si bomo na jasnem: ne govorimo o prepiru. Ne govorimo o sovraštvu, niti o rasizmu, niti o homofobiji in ostalim oblikam zla med ljudmi. Tudi ne govorimo o tem, da so naša mnenja edina pravilna. Govorimo samo o tem, da potrebujemo lastne odločitve in svoje lastno mnenje, svoje stališče, v katero verjamemo, da bi lahko živeli – kako ironično – v miru s seboj. In da ga potrebujejo tudi ljudje okrog nas, da bi mogli živeti z nami.
To dolgujemo družbi, v kateri živimo. To dolgujemo zmedenemu svetu brez smeri. In to dolgujemo tudi samemu sebi.
Recimo jim tisti, ki si upajo biti neprijetni. Tisti, ki si upajo vznemirjati. Tisti, ki si upajo reči, da obstajajo med nami stvari, ki niso v redu. Stvari, s katerimi se ne strinjajo.
To je težko predvsem zato, ker v nas prevladuje prepričanje, da pomeni stati za svojim stališčem in zagovarjati to, v kar verjamemo, biti nekdo, ki išče prepir, ki mu nikoli nič ni všeč, ki komplicira, ki teži. In ki zato prav kmalu postane nepriljubljen.
Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen.
Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili.
Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kdo je moški in kdo ženska, niti ne, kdo smo mi sami. Če nimamo stališča. Če nimamo podobe o tem, kdo smo in kdo želimo biti. Zato je nimajo niti naši otroci.
Da si bomo na jasnem: ne govorimo o prepiru. Ne govorimo o sovraštvu, niti o rasizmu, niti o homofobiji in ostalim oblikam zla med ljudmi. Tudi ne govorimo o tem, da so naša mnenja edina pravilna. Govorimo samo o tem, da potrebujemo lastne odločitve in svoje lastno mnenje, svoje stališče, v katero verjamemo, da bi lahko živeli – kako ironično – v miru s seboj. In da ga potrebujejo tudi ljudje okrog nas, da bi mogli živeti z nami.
To dolgujemo družbi, v kateri živimo. To dolgujemo zmedenemu svetu brez smeri. In to dolgujemo tudi samemu sebi.
vcasih pa svoja stalisca povemo v stanju, ki ga morda kasneje obzalujemo...pa je prav da je to nase staliace tako izrazeno? ...lahko je tudi najbolj banalna stvar.. ampak clovek poleg nas, nedolzen clovek je trcil v to stalisce...ali pa je stalisce njega zbodlo...koga pa? kdo bo zacelil nemir?
OdgovoriIzbriši