Spominjam se ...

... tistega dne. Ves sončen je bil, ves svetal in lep, veter mi je šel skozi lase in skozi veje dreves, da so šelestela. V meni ni šelestelo. V meni je bilo malce bolečine, malce tišine. Kot vsakokrat, ko človek stopi na kraj, ki ni čisto navaden kraj, pa čeprav se tako zazdi na prvi pogled.

Umaknil sem se pred množico. V odmaknjen kraj pod drevesi. Nekdo je bil tam pokopan, blizu krematorija, pod drevesi, ki so šelestela in niso hotela biti tiho. Ta drevesa so zrasla na krvi ljudi, ki so tam ležali. V pepelu iz njihovih kosti, zalivana s solzami so zrasla. In niso hotela biti tiho. Ker so govorila namesto tistih, ki niso mogli govoriti pred sedemdesetimi leti.

Dachau. Pretreslo me je, ko sem stopil vanj. Pretreslo me je, ko sem stopil v tišino in poslušal drevesa. Pretreslo me je, ko sem gledal prazne peči in lesene pograde in žičnate ograje. Pretreslo me je, da sem človek. Ker lahko jaz, človek, živim in trpim na enakih pogradih. Ker lahko jaz, človek, nekoga položim na tak pograd, ga zaprem med žice in pahnem v peč. Ker lahko jaz, človek, trpim in povzročam trpljenje, če ne vem, kam hodim in kaj počnem.

To so mi govorila drevesa, da bi šel iz Dachaua drugačen, kot sem prišel tja. In sem razumel. Da moram v sebi skleniti: Nikoli več. Nikoli več.

Želim si takega kraja v Sloveniji. Kraja miru in sprave in sklenjenih rok trpečih in povzročevalcev trpljenja.
Dobro bi nam delo. Ker smo vsi tam, enkrat v eni, drugič v drugi vlogi. Ker so še vedno živa naša taborišča in grobišča, dokler drug drugemu ne rečemo: "Žal mi je. Oprosti."

(v spomin in opomin na evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov ...)