Družina, naše svetišče
Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino . Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina . Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor . Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine. Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje . Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala