Objave

Potrebujemo Jezusa

Slika
Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo . Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave , v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj . Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali.  In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto.  Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zaka...

Privilegij ljubiti. In voliti.

Slika
» Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! « (Jn 13,34)  Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti . Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil .  Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi te...

Kristjan in nasilje

Slika
» Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke .« (Jn 10,28)  Ko je evangelist Janez zapisal ta stavek, je za »iztrgati« uporabil glagol harpazo , ki se v Svetem pismu uporablja, kadar želi kdo govoriti o nasilnem, agresivnem prijetju. Verjamem, da ne slučajno. Svetopisemski pisatelj se je pač po Jezusovem oznanilu zavedel, da je nasilje ena od najbolj mogočnih stvari, ki nas lahko iztrga iz Božje roke , torej kar lahko iz nas iztrga tisto Božje, ki ga vsi nosimo v sebi po Njegovi podobnosti – če pustimo, da se nas polasti. Če verjamemo njegovi skušnjavi, da bomo z nasiljem prišli do več moči, do zadoščenja, ko smo bili oškodovani, do prevlade nad drugimi, torej do dosege svojih ciljev in želja.  Kar je kratkoročno morda celo res. Toda samo kratkoročno. Težava nasilja je namreč v tem, da z vsakim dejanjem raste in se ga ne da kar tako ustaviti. Tako zelo, da tudi samega nasilnika slejkoprej doleti nasilje: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52)  Toda četudi ...

Alternativa Vstalega

Slika
Danes se podajamo na, kot bi lahko rekli, obrobje svoje vere, na neznano, nestanovitno, na plavajoče, se pravi v svoje vsakdanje življenje. »Ribe grem lovit.« (Jn 21,3) Kar je izjemno koristno, ker moramo razumeti – in v to bi nas rad prepričal evangelist Janez s svojo izjemno zgovorno zgodbo – da je velika noč nekaj, kar v naše življenje prinaša drugačno kvaliteto življenja.  To velikonočno spremembo opisuje Janezova zgodba, ki na obalo jezera naše vsakdanjosti, torej tiste, v kateri se celo noč mučimo, pa nič ne ujamemo (Jn 21,3), postavi Vstalega Jezusa . On je tam, pravi, zagotovo, pa čeprav ga ne vidimo, pa čeprav ga ne prepoznamo. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Toda stvar vere in življenja po njej ni v tem, da ga vidimo, da ga prepoznamo, marveč v tem, da ga poslušamo . »Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo.« (Jn 21,6)  Če povemo drugače, do te življenjske sp...

Rane, prostor velike noči

Slika
Na belo, nedeljo Božjega usmiljenja , so vsako leto glavni igralec dogajanja naše rane . Se pravi tisto, kar nas boli, tisto, kar je v nas nerešenega, prizadetega, nemočnega, tisto, zaradi česar se je v nas naselila žalost, kar nas je navdalo z občutkom samote in izgubljenosti. In tudi tisto, kar si delimo z Jezusom. Kar je dobra stvar v vsem skupaj, da nam pokaže, kaj storiti z njimi. Kajti na rane je treba dobro paziti , saj so te lahko prostor naše velike noči, se pravi odrešenja, ali pa nekaj, kar nas pahne v smrt.  Saj vendar vemo, kako se obnašamo kot ranjeni ljudje, iz lastne prizadetosti ali agresivno napadamo druge ali pa se umikamo nekam na samo, želimo se zapreti v oklep svoje moči. Ker jih vedno, ko jih imamo, tudi skrivamo – neka igra moči je v tem, nekakšna tekma, kdo bo koga, se zdi. In če se tega ne zavedamo, lahko za vedno ostanemo v trdnjavi svoje zagrenjene užaljenosti. Če jih skrivamo pred drugimi in pred sabo, so lahko naše rane začetek našega sovraštva, mašče...

Boriti se proti obupu

Slika
» V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz. « (K. Gržan)  Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje . Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči.  To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo.  Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, ...

Zaščititi svoje odnose

Slika
» Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. « (Jn 13,14)  Tako vidi evangelist Janez evharistijo, kot umivanje nog . Ne kot ostali evangelisti, ki so bili zelo neposredni, ki so jo naslikali kot lomljenje kruha, kot delitev vina, Janez vidi evharistijo kot neko ponižujoče dejanje , ki pa je bilo morda ravno zato hkrati tudi Jezusov najpristnejši izraz »ljubezni do konca« do svojih učencev. Kajti narediti nekaj, kar od tebe zahteva velik napor, je mogoče narediti samo z veliko ljubezni. In nič drugače. Posebno, če se zavedaš, komu umivaš noge, če jih umivaš nekomu, ki tega resnično ni vreden , ker ima vse pogoje za to, da bi si bolj zaslužil očitanje, obsodbo, grajanje, kot pa umivanje nog. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,8)  Točno takšni so bili Jezusovi učenci okoli mize zadnje večerje, obsojanja, graje vredni slabiči, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, preračunljivci, egoisti, »Poglejte jih, v cerkev hodijo,...