Besede za srce

Prav lahko bi na priliko o sejalcu pogledali kakor na tragično zgodbo, v kateri se zdi glede na muhavost ljudi trud sejalca povsem nesmiseln. Lahko bi jo brali tudi kot vrsto svaril, češ, poglejte koliko nevarnosti preži na vernega človeka, kako težko je Božjemu semenu pasti na plodna tla. Vseeno pa mislim, da želi ta prilika bolj poudariti vztrajnost in zvestobo Sejalca, ki seje vedno in povsod, tudi tja, kamor se ne splača sejati. Ki verjame tudi v koga, nad katerim smo že vsi ljudje obupali.  Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje v zavesti, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Včasih zrnje pade ob pot, včasih na kamnita tla, včasih med trnje. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen,...

» Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. « (Mt 10,37)  Imeti rad Boga nad vsem drugim, imeti odnos do Njega na prvem mestu, pred vsem ostalim, seveda ne pomeni, da drugih oseb ne bi smeli imeti radi ali da bi jih morali imeti radi kaj manj kot Boga, ali pa, kot bi lahko kdo pomislil, da je treba med tema dvema odnosoma izbirati, sploh ne. Odnos z Bogom in bližnjimi se seveda ne izključuje. »Imeti Boga rajši« vendar pomeni razumeti, da se prava ljubezen do teh naših oblikuje ravno tedaj, ko obstajajo nekatere stvari, ki pa so nad našimi najbližjimi odnosi, svete stvari, ki jih ne prodamo za nič na svetu, stvari, za katere ne moremo popuščati nikomur, niti svojim najdražjim.  Imeti Boga rajši od nekega človeka – tudi sebe – temu rečemo vzgoja . In temu rečemo tudi ljubezen . Ko torej postavimo nekatere stvari nad svoja čustva, nad svoje koristi, nad svoje ugodje. Ko nekaj delamo zato, ker je to dobro...

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar , ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem.  Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti . Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok r...

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...