Besede za srce

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53)  Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije , torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti . Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti , kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite.  Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej . Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas...

Če ste že kdaj potovali v južnejše kraje od naših, ste gotovo ugotovili, kako nekaj velikega in dragocenega je za ljudi teh krajev gost . Malodane kakor boga te sprejmejo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem bil nekoč na obisku v Srbiji. Na poti sem bil z druščino, pa so nas v neki družini sprejeli in nam poleg večerje ponudili tudi prenočišče, saj je bila za nami že dolga pot. In to ne tako, da bi mi spali na kavču, nikakor, oče in mati tiste družine sta vztrajala, da bomo spali v sinovi postelji, medtem ko se bo on umaknil in noč preživel na kavču.  Človek kot prostor  In to je tako zelo krščansko, ker je tako zelo Božje. »B og je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, « (Jn 3,16) beremo danes. Kar je stavek, ki konkretno premakne naše dojemanje Boga, predvsem pa človeka. Vsakega človeka. Bog je torej nekdo, ki ljubi; ljubi pa nekdo, ki spusti človeka k svoji mizi, nekdo, ki mu da prost...

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno , da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož.  Bodi pripravljen!  Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic , kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo , to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem.  Življenje je n...

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...