Preskoči na glavno vsebino

Objave

Slepi

Slepoti sedanjosti bi rekel kar prezaposlenost .  Človek se nima več časa ukvarjati s samim sabo. Tako pride do slepote. Ker ne razumeš več, kdo si, ko nimaš časa, ko moraš hiteti, ne veš več, kaj se s tabo dogaja, iz česa se rojevajo tvoja čustva, kaj si v bistvu želiš, nad čim si razočaran, zakaj delaš nekatere stvari, ne vžge se ti več alarm … in potem se prepustiš drugim. Da ti drugi ukazujejo, kaj moraš početi, da ti drugi govorijo, kaj misliti in kako čutiti, da te manipulirajo in zavajajo lažni bogovi – in jim verjameš, saj vendar nimaš časa premisliti, samo greš, samo hodiš, kamorkoli že, tvoja vest pa molči, utišana in osramočena z željami, ki se ti zdijo pomembnejše od prepričanj .  Takrat si slep.  Težko je predvsem to, ker ne veš, kam greš, ker blodiš, misleč, da te želje nekam vodijo, a te ne pripeljejo nikamor drugam kakor v strašljivo uboštvo prosjačenja – odvisnosti od drugih. »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8)  Videti je zato naša človečanska dolžnos
Objavite komentar
Preberite več
Najnovejše objave

Česa smo žejni?

»Daj mi piti.« (Jn 4,7)  Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo.  Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni.  Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služil našim željam
Objavite komentar
Preberite več

Spremeniti se v nekaj lepega

Ko govorimo o Jezusovi »spremenitvi« na gori, pravzaprav to dostikrat razumemo narobe. Ne gre za to, da bi postal nekaj drugega, temveč da se je Jezus svojim učencem bolj polno razodel , torej pokazal še neko drugo, nepoznano plat samega sebe. Resničnega sebe, seveda.  Jezus nam s tem dogodkom na gori želi povedati nekaj o sebi, pa tudi nekaj o nas, nekaj, kar smo morda v teku svojega življenja pozabili: v svojem bistvu smo nekaj lepega, svetega, Božjega, nekaj, kar se sveti kakor sonce, kakor luč . Dejanja, ki smo jih naredili, krivde, ki smo si jih z njimi naložili nase, težave, ki so nas ranile, ko smo se z njimi spopadali, pa so nam morda spremenile podobo o sebi. Take stvari nas zapirajo v šotor zemeljskega, da lahko tisto grdo, ki se nas je oprijelo, začenjamo razumeti kot nekaj, kar mi smo, kot našo identiteto.  Narejeni za luč  Zato si je težko priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi sprejemati pod
Objavite komentar
Preberite več

Skušnjave in zavore

V vsakem od nas je nekaj diaboličnega, hudičevega, se vam ne zdi? Nekaj, pred čimer bi se duša zgrozila. A ni to tisto, kar bi nam posebej vzbujalo pozornost, ne, sicer tega ne bi nikdar storili, temveč tisto skrito, potuhnjeno v senco, nekaj, kar nas neopazno vleče v to, kar lahko zlahka opravičimo pred seboj kot nekaj za nas koristnega, pa četudi vemo, da ne gre za nekaj dobrega. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) »Če si Božji Sin, se vrzi dol.« (Mt 4,6)  Skušnjave  To je tisto, čemur pravimo skušnjava .  V skušnjavi tvoja vest reče »ne«, tvoja nagnjenja pa pravijo »da«. In lakota , nepomembnost , nemoč in Jezusovim podobna stanja stiske so zanjo idealni pogoji. Gre torej za to, kaj boš naredil, ko lahko narediš, karkoli hočeš, ko imaš možnost, ko imaš moč in oblast, po drugi strani pa si sam v potrebi. Daj človeku moč in boš videl, kdo je v resnici. Skušnjave se zato vedno obesijo na naše moči, ko česa krvavo potrebujemo, da bi se v tem odločili, komu bo
Objavite komentar
Preberite več

Na skrivnem

» In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. « (Mt 6,6)  Postni čas nas vabi »na skrivno«. Ravno tam so namreč najpomembnejše stvari našega življenja, ne na odprtem, ne, kar se dogaja »pred ljudmi« (Mt 6,1), kar vidijo oči, je večkrat samo laž ali senca, saj je, kot pravi tudi Mali princ, »bistvo očem skrito.« Tam, »na skrivnem«, so vprašanja, ki postavijo stvari na pravo mesto, in mehanizmi, ki odprejo naše življenje za Božje darove, kot pravi Jezus: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«  Na skrivnem so najprej ljudje , ki jih ne vidimo, ki jih ne opazimo več, ker se izmaknejo naši pozornosti, zaradi hitenja, zaradi nevpadljivosti, zato, ker smo postali neobčutljivi zanje in za njihove bolečine, pa tudi tisti, ki jih nočemo videti, pehamo jih »na skrivno«, da nam ne bi vzbujali slabe vesti, ker od nas zahtevajo preveč. Živeti post pomeni najprej spet videti bližnjega , ki ga je morda prekrila senca naše sebičnosti.  Na skritem je tudi Bog , s katerim smo izgubili stik,
Objavite komentar
Preberite več

Luč za druge

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega, vs
Objavite komentar
Preberite več

Blagor nepopolnim

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč.  Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli.  Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. To je naš
Objavite komentar
Preberite več