Slepoti sedanjosti bi rekel kar prezaposlenost . Človek se nima več časa ukvarjati s samim sabo. Tako pride do slepote. Ker ne razumeš več, kdo si, ko nimaš časa, ko moraš hiteti, ne veš več, kaj se s tabo dogaja, iz česa se rojevajo tvoja čustva, kaj si v bistvu želiš, nad čim si razočaran, zakaj delaš nekatere stvari, ne vžge se ti več alarm … in potem se prepustiš drugim. Da ti drugi ukazujejo, kaj moraš početi, da ti drugi govorijo, kaj misliti in kako čutiti, da te manipulirajo in zavajajo lažni bogovi – in jim verjameš, saj vendar nimaš časa premisliti, samo greš, samo hodiš, kamorkoli že, tvoja vest pa molči, utišana in osramočena z željami, ki se ti zdijo pomembnejše od prepričanj . Takrat si slep. Težko je predvsem to, ker ne veš, kam greš, ker blodiš, misleč, da te želje nekam vodijo, a te ne pripeljejo nikamor drugam kakor v strašljivo uboštvo prosjačenja – odvisnosti od drugih. »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8) Videti je zato naša človečanska dolžnos
»Daj mi piti.« (Jn 4,7) Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo. Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni. Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služil našim željam