Objave

Kaj sveti ponoči?

Slika
Za vsakogar kdaj pride noč. Za vsakogar kdaj pride težavno obdobje, ko se sesuvajo na pogled večne, trdne stvari, ko se zamajejo naši temelji, ko preprosto nič ne gre tako, kot bi si želeli. Čas, ko se ženin mudi, ko ga ni, čeprav bi že moral priti. »Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.« (Mt 25,5) Toda sredi te noči pride do vpitja, do nekega sporočila: »Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!« (Mt 25,6) Gre za krik po iskanju smisla, po preživetju. Takrat, v tistem trenutku krize in stiske, človek potrebuje nekaj, s čimer gre Ženinu naproti, nekaj, kar mu to težko stanje krize pomaga prebroditi, da ne neha hoditi, da se ne neha truditi, da ne omaga in ne obupa. Potrebuje nekaj, kar mu sveti, nekaj trdnega, nekaj neugasljivega. Svetilke in olje v njih .  V spomin mi ob tem prihaja moja največja noč doslej, smrt mojega očeta. Vse nas je to takrat globoko pretreslo in prizadelo, lahko rečem, da sem se takrat počutil sem se kakor v temi. A na tisti težki večer po smrti smo ...
Objavite komentar
Preberite več

Drug poleg drugega

Slika
Ko sem pred dnevi bral o pretepu mamic na nogometni tekmi, me je prešinilo, kako zelo podobno je to denimo obmetavanju s poslovnikom v parlamentu. Ali pa vsakdanjemu obmetavanju z besedami, z lažmi in podtikanji. Ali pa zdaj tudi že vsakdanji ukrajinsko-ruski vojni. Kako zelo se nas je navzel koncept imperativa moči , o tem sem že večkrat govoril, tako zelo, da smo začeli svoje življenje razumeti kot tekmovanje , v katerem drži pravilo: ubij ali pa boš ubit .  Dilema, v katero so farizeji in herodovci namerno potisnili Jezusa, da bi ga s tem obdolžili ali sodelovanja z okupatorji ali političnega uporništva proti oblasti, je še en tak način umetnega ustvarjanja nasprotnikov. Pobalinski, zahrbten način, s katerim so tudi Jezusa hoteli potisniti v izbiro ene ali druge strani. Kakor da mora biti človek popolnoma enakega mišljenja kakor mi, da lahko z njim sobivamo, da sicer to ni mogoče. Zelo nogometno .  Ljudje imamo prirojeno evolucijsko potrebo po pripadnosti skupini. Politični...
Objavite komentar
Preberite več

Kdo je umoril Boga?

Slika
Težka prilika. Govori o nagibu vseh časov, posebno pa sedanjega, da ljudje iz svojega življenja – vinograda, ki smo ga dobili v obdelovanje samo za določen čas – odstranimo Boga. »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38). Ubiti Boga je vedno naša velika skušnjava. Če povem drugače, odstraniti iz svojega življenja absolutno, presežno, odstraniti avtoriteto, red, zapovedi, zakone, pravila – vse, kar nas na nek način nadzoruje in omejuje. Zdi se nam pač, da nas omejevanje zatira , da imamo zaradi njega nečesa manj . Da smo manj uresničeni, ko vsem našim željam in gonom ni zadoščeno. Zato si želimo ubiti Boga. Razumemo ga kot zatiralca naše svobode.  Življenje brez presežnega  Toda če smo čisto iskreni, vidimo, da to ne deluje. S tem ko človek ubije Boga, ko simbolično zapre vrata presežnemu, pride do paradoksa: viničarji mislijo, da bodo z umorom dediča pridobili vse, kar si želijo, na koncu pa izgubijo vinograd. Ko človek izbriše pojem svetega...
Objavite komentar
Preberite več

Prebujevalec

Slika
»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21,28) mu je rekel oče. Kje ga je srečal? Ta fant je ležal na kavču in izgubljal čas. Ta fant je ležal v udobju svoje sobe in uničeval svoje življenje. Ta fant je skrolal po telefonu in zapravljal svojo moč in morda tudi denar. Takšno je naše življenje brez Duha. Udobno, prijetno, a smrtonosno . Človek je kakor veter. Če se ne premika, ga ni več.  » Ko je prišel binkoštni dan (…) je nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki (…) in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom. « (Apd 2,1-4) »Pojdi delat!« mu je rekel. In ga je zbudil. In ga je zmotil.  Ta glas prihaja v naša srca tudi danes. Moti nas na kavču. Nas vznemirja. Nas nekam pošilja. To je glas Duha , ki prihaja v nas, da bi nas spremenil . Vedno pride, posebno kadar smo na poti uničenja. Da bi nas obrnil v drugo smer. Da bi v nas vdihnil življenje. Da bi nas naredil boljše. Prihaja...
Objavite komentar
Preberite več

Hudobno oko

Slika
Pri priliki o delavcih v vinogradu se naš pogled vedno znova ustavi na domnevni nepravičnosti gospodarja. Takole menimo, da gospodar ni bil pravičen do svojih delavcev, ker jim ni dal sorazmernega plačila glede na opravljeno delo. Toda gospodar v priliki ni krivičen. Z vsakim se je »pogódil za en denarij na dan« – kar je drugače precej dobra dnina – in toliko je vsakdo na koncu tudi dobil. Brez izjeme. Kvečjemu je torej radodaren , saj je vsakemu dal dovolj za njegovo preživetje. Težava, ki se v priliki resnično pokaže, tako ni gospodarjeva čudna logika, drugačna od človeške, temveč odziv prvih delavcev, ki so godrnjali, govoreč: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12)  Zavist prvih delavcev, ta je resnični problem te prilike. Kajti omenjeni stavek se ne rodi iz pomanjkanja, temveč iz primerjanja z drugimi. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Hudobno oko. Lahko bi rekli tudi, da je to bolno ...
Objavite komentar
Preberite več

Kraj Božje navzočnosti

Slika
Ko so Izraelci odšli iz Egipta in prišli v samotno in nevarno puščavo, niso bili sami. »Gospod je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22) Ob njihovem prihodu v obljubljeno deželo pa tega stebra ni bilo več, zato so si pomagali s tem, da so sezidali tempelj . Svetišče. Tudi ta naj bi jim dajal zavesti, da njihov Bog hodi med njimi, da je tam, kjer so oni, da jih vodi in jih usmerja še vedno.  Jezus za prav tak kraj Božje navzočnosti na zemlji naredi skupnost . »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) S tem skupnost torej naredi za svetišče, za novi tempelj. Tam, pravi, je navzoč Bog, kjer je skupnost. Se pravi: ne društvo posameznikov, temveč skupnost, torej nekaj homogenega, povezanega, kar stoji skupaj trdno kakor zid...
Objavite komentar
Preberite več

Konec nadzora

Slika
»O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28)  Danes se preko dogodka s kanaansko ženo, ki k Jezusu pristopa s popolnoma regularno prošnjo, da bi – kot mnoge druge – ozdravil tudi njeno hčer, doživi pa sprva hladno zavrnitev, sprašujemo, kaj sploh je vera. In čeprav se nam dozdeva, da je to predvsem vrsta opravil in dolžnosti, ki smo jih dolžni Bogu v zameno za varstvo in usluge – tako so boga dojemali predvsem v prvotnih, staroselskih verah – gre za nekaj drugega. Gre za odnos, v katerem se človek in Bog postavita na pravo mesto.   Morda je ta odlomek v evangelije vstopil predvsem zato, ker lahko zaradi Jezusove bližine in dostopnosti prav hitro Boga začnemo dojemati kot nekoga sebi enakovrednega, še več, zaradi njegove dobrote ga je tudi v tistem času marsikdo dojemal za služabnika , ki ima celo dolžnost, da izpolnjuje želje.  A Jezus nikdar ni storil čudeža, če v prosečem ni zaznal vere . Če mu nekdo ni dal vedeti, da ga dojema in priznava za Boga .  Jezusova navidez...
Objavite komentar
Preberite več