Preskoči na glavno vsebino

Objave

Zbuditi se

Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost , da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe.  Namerna nevednost  In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost : da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in
Najnovejše objave

Obnašati se velikonočno

Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.  Kultura zanikanja  Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo , kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo

Izgubljanja

Starejši kot sem, bolj vidim, kako zelo šibkejši sem postal. Listje kakor z lipe pred našo hišo počasi odpada tudi z mojega drevesa. Ne zmorem več toliko kot recimo pred petnajstimi leti, ko sem začel svojo duhovniško pot, precej bolj hitro se utrudim, in ko pretiravam, me vse pogosteje obišče bolezen. Pa tudi navznoter sem veliko šibkejši, vedno manj je v meni tistega mladostnega ponosa, vse več slabosti odkrivam pri sebi, vse več napak, vse več grehov. In vem, da bo še bolj tako, z vsakim dnevom bolj. »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6)  Minevanje  Jasno je torej, da smo neizbežno ukleščeni v lastno minljivost, kar pa ne pomeni samo končnosti našega bivanja, da bomo pač nekoč umrli, temveč nekaj, kar se dogaja že zdaj, vsak dan, tako, da se počasi lušči z nas vse več stvari, s katerimi smo se nekoč ponašali, s katerimi smo gradili lastno vrednost. Vse šibkejši postajamo in vse več izgubljamo, vedno več in vedno bolj

Vstajenje je Bog, ki verjame vame

Zakaj je za kristjane debata o vstajenju tako zelo pomembna? Tako zelo, da more Pavel vzklikniti: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17)? Ker je bistvo Kristusa, ki mu sledimo, njegovo vstajenje . Ker je bistvo in smisel našega življenja vstajenje . Torej tisto nekaj, kar je večje, globlje, močnejše od smrti, pa čeprav nas ta oklepa v slehernem dihu, da lahko celo umirajoči živimo.  Človekova nebogljenost  Težko je. Človekovo življenje je namreč en sam boj s smrtjo, za katerega se zdi, da ga izgubljamo, vedno bolj in bolj, na grobu stojimo, gledamo vanj in se borimo s tesnobo, da smo krhki in da smo minljivi, z nemočjo pred nekom, ki je tako zelo večji od nas. Naše življenje je nebogljeno, naša morala šibka, naša stanovitnost utrudljiva, smrt pa silna in neizprosna, greh nekaj težkega in kar nas potolče s krivdo, z zavedanjem, da pred njim nimamo nikakršne možnosti. Zato je tako težko verjeti v vstajenje, v premoč življenja nad smrtjo, če

Premagani

»Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« (Raz 7,13)  Ko gledamo na svetnike, jih v sebi gotovo večkrat naslikamo kot »zmagovalce«, podobne novodobnim zvezdnikom, ki jih je danes na kupe in katerih bleščeče slike nam govorijo: »Tudi ti lahko uspeš. Tudi ti si lahko eden izmed nas. Tudi ti lahko prideš do tega, če se le dovolj potrudiš.« Zavidajoče jih gledamo, na drugačen način sicer kot Rihanno in Messija, a vendarle kot samo še ene od množice uspešnih ljudi, katerih nikdar ne bomo mogli doseči. Saj smo lahko polni dobrih sklepov in načrtov, a na koncu dneva vsakič znova ugotavljamo, da se ti na naši krhkosti in na naših slabostih prehitro zlomijo, in spoznamo, da nismo in nikoli ne bomo popolni, da ni dovolj samo »potruditi se«, ker je pač to za nas nekaj nemogočega.  Toda svetniki sploh niso popolni, uspešni ljudje, umazanci življenja so, ranjeni, oskrunjeni od greha in lastnih napak, vendar tudi tisti, »ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja obl

Stopi dol

Zahej je produkt nekakšne mladostne užaljenosti. Predstavljam si, da so ga kot otroka zasmehovali in ga imeli za nepomembnega, češ, iz tebe nikoli ne bo nič. O tem govori njegova majhna postava (Lk 19,3). Zato se je verjetno, čim se je za to ponudila priložnost, izkoristil svoje prednosti, zablestel in kot bumerang udaril nazaj: postal je vpliven človek, »višji cestninar«, vse samo, da bi drugim pokazal, kako nekaj pomembnega je v resnici. Mali mož, ki je sčasoma splezal na divjo smokvo. In res je nekaj »divjega« v takem vzponu, ki ga poganja občutek manjvrednosti, nekaj nenadzorovanega, kar lahko hitro skrene in zablodi.  Žrtev postane lovec  Lahko bi postal kaj drugega. Toda biti cestninar pomeni biti nekdo, ki ima nad drugimi veliko moč , nenazadnje ta človek odloča o svobodi drugih, če lahko kam vstopijo ali ne, na nek način lahko odloča o življenju in smrti. In tako je Zahej postal »grešen človek« (Lk 19,7), verjetno se je kot tudi ostali cestninarji izživljal nad drugimi in zlora

Meni, grešniku

Da smo grešniki, ne rabimo vedeti, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas.  Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata. Popolneževa perspektiva  Prvi pogled – farizejev – je pogled nase . Farizej ima veliko oprav