Besede za srce

» Nikakor, ampak Janez se bo imenoval! « (Lk 1,60)  Kako pomemben stavek! Z njim se je nekaj spremenilo, se je nekaj prelomilo . Tako je rekla Elizabeta, ko so Janezu Krstniku hoteli dati ime Zaharija, kot je bilo to v navadi. Ker ji je tako prišepnil Bog, je vedela slišala, da je treba nekaj narediti drugače kot doslej. Tako se je končalo nekaj starega, tako se je začelo nekaj novega.  Tudi 34 let tega se je nekaj prelomilo , nekaj pogumnih mož in po njih vse slovensko ljudstvo je začutilo, da je treba nekaj narediti drugače, da živeti, kot smo živeli dotlej, v Jugoslaviji, pač ne moremo več. Da je treba potegniti potezo in narediti nekaj drugače . Se osamosvojiti, narediti to, kar je prav, tudi če nam to ne bo nujno všeč.  Toda tista osamosvojitev ni nič vredna, če se Slovenija ne osamosvaja vedno znova, če ne vsako leto spet z nečim starim ne prelomi in začne nekaj delati drugače. In v tem času to recimo pomeni prenehati z vsesplošno histerijo, da se moramo vedno znov...

V evangeliju danes Jezus svojim učencem postavi obzorje , program kristjanovega življenja. Vendar ne z neko določeno končno točko življenja, kakor bi morda na prvi pogled mislili, temveč smer naslednjega koraka. »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil,« (Lk 9,24) To je načrt nekega življenja, ki se gradi samo z naslednjim korakom. Naša poklicanost . Živeti svojo poklicanost pomeni torej svoje življenje dobro porabiti . »Izgubiti svoje življenje« za pravo stvar. In dobro porabiti svoje življenje se da, če ga porabimo za Kristusa .  To ne pomeni nujno umreti ali trpeti , kakor je trpel in umrl Jezus. Tudi ne pomeni nujno dati svojega življenja kot mučenec za vero. Nekateri so poslani tudi za to, večinoma pa ne. Ker sem prepričan, da tega preprosto ne moreš storiti, če se nisi že prej vadil v tem, kaj pomeni dati svoje življenje za Kristusa, torej ne enkrat samkrat, temveč vsak dan.  Zato »izgubiti svoje življenje ...

Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo . Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave , v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj . Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali.  In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto.  Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zaka...

» Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! « (Jn 13,34)  Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti . Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil .  Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi te...

» Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke .« (Jn 10,28)  Ko je evangelist Janez zapisal ta stavek, je za »iztrgati« uporabil glagol harpazo , ki se v Svetem pismu uporablja, kadar želi kdo govoriti o nasilnem, agresivnem prijetju. Verjamem, da ne slučajno. Svetopisemski pisatelj se je pač po Jezusovem oznanilu zavedel, da je nasilje ena od najbolj mogočnih stvari, ki nas lahko iztrga iz Božje roke , torej kar lahko iz nas iztrga tisto Božje, ki ga vsi nosimo v sebi po Njegovi podobnosti – če pustimo, da se nas polasti. Če verjamemo njegovi skušnjavi, da bomo z nasiljem prišli do več moči, do zadoščenja, ko smo bili oškodovani, do prevlade nad drugimi, torej do dosege svojih ciljev in želja.  Kar je kratkoročno morda celo res. Toda samo kratkoročno. Težava nasilja je namreč v tem, da z vsakim dejanjem raste in se ga ne da kar tako ustaviti. Tako zelo, da tudi samega nasilnika slejkoprej doleti nasilje: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52)  Toda četudi ...

Danes se podajamo na, kot bi lahko rekli, obrobje svoje vere, na neznano, nestanovitno, na plavajoče, se pravi v svoje vsakdanje življenje. »Ribe grem lovit.« (Jn 21,3) Kar je izjemno koristno, ker moramo razumeti – in v to bi nas rad prepričal evangelist Janez s svojo izjemno zgovorno zgodbo – da je velika noč nekaj, kar v naše življenje prinaša drugačno kvaliteto življenja.  To velikonočno spremembo opisuje Janezova zgodba, ki na obalo jezera naše vsakdanjosti, torej tiste, v kateri se celo noč mučimo, pa nič ne ujamemo (Jn 21,3), postavi Vstalega Jezusa . On je tam, pravi, zagotovo, pa čeprav ga ne vidimo, pa čeprav ga ne prepoznamo. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Toda stvar vere in življenja po njej ni v tem, da ga vidimo, da ga prepoznamo, marveč v tem, da ga poslušamo . »Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo.« (Jn 21,6)  Če povemo drugače, do te življenjske sp...