Objave

Nebesa za nepopolne

Slika
V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu moralne izvrs

Biti ubog, se pravi realen

Slika
Preden začnemo, spomnimo, da je slepota v evangelijih večkrat metafora za duhovno izgubljenost v življenju, za točno tisto torej, kar v fizičnem smislu pomeni slepota za telo, kdor ne vidi, torej bega, se moti, spotika, blodi, skratka, se »išče«. Vprašanje, ki si ga zastavljamo danes, je torej, kako v svoji slepoti, izgubljenosti spregledati , kako se torej v tem smislu »najti«.  Duhovni napuh  Ob tem je seveda dobro vprašanje, kako se ljudje sploh izgubimo. Čeprav se nam zdi drugače, moramo priznati – če se nekoliko spomnimo tudi evangelija prejšnje nedelje (Mr 10,35-45) – da se to zgodi takrat, kadar izgubimo stik s sabo. Ne torej nujno tedaj, kadar napravimo kak greh ali napako, temveč ko si o sebi ustvarimo napačno podobo . To pa si veliko bolj kot z grehi naredimo s t.i. duhovnim napuhom , ko si namreč zaradi svojih sposobnosti, moči, dosežkov in občudovanja drugih ustvarimo idealizirano podobo o sebi.  Ko jo enkrat dosežemo, je nočemo več izgubiti, tako da si seveda zato ne smem

Kaj želi Bog za nas

Slika
»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih odločitev

Ali pekel je?

Slika
» Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. « (Mr 9,47-48)  V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla , če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo nek ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je ponavadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti.  Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, če je tam ogenj in če po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem je razumet

Kako si?

Slika
Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34)  Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva , ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega . »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan.  Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, kar je v

Odgovarjati Bogu pomeni slediti

Slika
Morda kdo od vas ne ve, da je bilo življenje velikega skladatelja J.S. Bacha precej bolj razburkano in negotovo, kot se to kaže v njegovi mirni, ritmično dosledni glasbi. Če se osredotočimo samo na to, kar je zgodovinsko znano, povejmo, da je v svojem življenju izgubil najprej hčerko, potem tri sinove in nato še ženo. Ponovno se je poročil in v drugem zakonu izgubil še četvero hčera in tri sinove. Ducat članov svoje družine, torej. Mnogo raziskovalcev njegovega življenja se še danes sprašuje, kako je zmogel prenesti vse te izgube, zakaj ni preprosto končal svojega življenja, zakaj je še naprej pisal, zakaj še naprej skladal čudovito glasbo.  Mogoče je razlog njegove vztrajnosti v življenju prav droben napis, ki ga je dodal koncu vsake skladbe, tri črke, SDG, ali »Soli Deo Gloria« (»Vsa čast Bogu!«), kar pomeni ta kratica. In morda je ravno zato njegova glasba takšna, da lahko med njo molimo, ker je bilo očitno vse njegovo delo, tudi skladanje ena sama molitev, debata z njim in sprejema

Dobra komunikacija

Slika
Za začetek katehetskega in pastoralnega leta nam evangelij ponudi izzivalen predlog: naučiti se pravil dobre komunikacije . Ta je temelj skupnosti, ki nam jo zapoveduje Jezus. In čeprav se pogovarjamo vsak dan, to še ne pomeni, da se znamo tudi dobro pogovarjati – da je med nami veliko razhajanj, govori o nasprotnem. Dober pogovor namreč koristi obema, ki se pogovarjata, tak pa sprejema, vključuje, seznanja, poučuje, pa tudi ohranja stik in tako ozdravlja ljudi najhujše bolezni, ki jo lahko dobimo, bolezni osamljenosti . Bolezni, v kateri ne slišimo in nismo slišani.  Nesposobnost komuniciranja  Taka je bolezen, ki jo nosi gluhonemi iz evangeljske zgodbe, saj je tak človek dvojno prizadet: ne more slišati, kar pomeni, da ne razume drugih, pa tudi govoriti ne more, kar pomeni, da tudi njega nihče ne sliši. Ali ga nihče ne razume, kar je podobno. Prinese jo torej nesposobnost komuniciranja. Ta pa je bolj kot s telesnimi hibami povezana z zaprtostjo pred drugimi, bodisi zaradi strahu pr