Besede za srce

Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija , kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti …   Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih , naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija , ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first , sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč , če ne služijo našim načrtom.  A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gosp...

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...

» Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel. « (Jn 11,25)  V tem pomembnem stavku je vse, kar moramo vedeti. Da je namreč naše življenje še vse kaj več kot samo fizično prebivanje, da je življenje v tem, kdo smo, če smo v nekem trenutku res to, kar smo, kaj se z nami dogaja, kaj počnemo in ali je smiselno, kar počnemo. To nam daje razumeti, da je torej naše Življenje res On, ko ga ta vodi in usmerja. In da je torej naša smrt pravzaprav samo v tem, da nismo ob njem, da ne hodimo za njim. Da je Kristus tisto, kar daje našemu življenju največjo možno kakovost .  Zato zgodba o obujenju Lazarja od mrtvih pravzaprav ni zgodba o vstajenju. Je zgodba o spreobrnjenju , kar je v bistvu naše vstajenje: ker je to odgovor na klic ljubezni , ki nas vabi iz naših grobov, iz naših smrti – sovraštva, zamer, užaljenosti, obupa, trme v svoj prav. V tej zgodbi namreč veliko ljudi »vstane«, Marija, ki je v obupu najprej obsedela doma, Marta, ki se je pustila pregovoriti, naj odmak...

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...