Besede za srce

Težka prilika. Govori o nagibu vseh časov, posebno pa sedanjega, da ljudje iz svojega življenja – vinograda, ki smo ga dobili v obdelovanje samo za določen čas – odstranimo Boga. »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38). Ubiti Boga je vedno naša velika skušnjava. Če povem drugače, odstraniti iz svojega življenja absolutno, presežno, odstraniti avtoriteto, red, zapovedi, zakone, pravila – vse, kar nas na nek način nadzoruje in omejuje. Zdi se nam pač, da nas omejevanje zatira , da imamo zaradi njega nečesa manj . Da smo manj uresničeni, ko vsem našim željam in gonom ni zadoščeno. Zato si želimo ubiti Boga. Razumemo ga kot zatiralca naše svobode.  Življenje brez presežnega  Toda če smo čisto iskreni, vidimo, da to ne deluje. S tem ko človek ubije Boga, ko simbolično zapre vrata presežnemu, pride do paradoksa: viničarji mislijo, da bodo z umorom dediča pridobili vse, kar si želijo, na koncu pa izgubijo vinograd. Ko človek izbriše pojem svetega...

»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21,28) mu je rekel oče. Kje ga je srečal? Ta fant je ležal na kavču in izgubljal čas. Ta fant je ležal v udobju svoje sobe in uničeval svoje življenje. Ta fant je skrolal po telefonu in zapravljal svojo moč in morda tudi denar. Takšno je naše življenje brez Duha. Udobno, prijetno, a smrtonosno . Človek je kakor veter. Če se ne premika, ga ni več.  » Ko je prišel binkoštni dan (…) je nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki (…) in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom. « (Apd 2,1-4) »Pojdi delat!« mu je rekel. In ga je zbudil. In ga je zmotil.  Ta glas prihaja v naša srca tudi danes. Moti nas na kavču. Nas vznemirja. Nas nekam pošilja. To je glas Duha , ki prihaja v nas, da bi nas spremenil . Vedno pride, posebno kadar smo na poti uničenja. Da bi nas obrnil v drugo smer. Da bi v nas vdihnil življenje. Da bi nas naredil boljše. Prihaja...

Pri priliki o delavcih v vinogradu se naš pogled vedno znova ustavi na domnevni nepravičnosti gospodarja. Takole menimo, da gospodar ni bil pravičen do svojih delavcev, ker jim ni dal sorazmernega plačila glede na opravljeno delo. Toda gospodar v priliki ni krivičen. Z vsakim se je »pogódil za en denarij na dan« – kar je drugače precej dobra dnina – in toliko je vsakdo na koncu tudi dobil. Brez izjeme. Kvečjemu je torej radodaren , saj je vsakemu dal dovolj za njegovo preživetje. Težava, ki se v priliki resnično pokaže, tako ni gospodarjeva čudna logika, drugačna od človeške, temveč odziv prvih delavcev, ki so godrnjali, govoreč: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12)  Zavist prvih delavcev, ta je resnični problem te prilike. Kajti omenjeni stavek se ne rodi iz pomanjkanja, temveč iz primerjanja z drugimi. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Hudobno oko. Lahko bi rekli tudi, da je to bolno ...

Ko so Izraelci odšli iz Egipta in prišli v samotno in nevarno puščavo, niso bili sami. »Gospod je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22) Ob njihovem prihodu v obljubljeno deželo pa tega stebra ni bilo več, zato so si pomagali s tem, da so sezidali tempelj . Svetišče. Tudi ta naj bi jim dajal zavesti, da njihov Bog hodi med njimi, da je tam, kjer so oni, da jih vodi in jih usmerja še vedno.  Jezus za prav tak kraj Božje navzočnosti na zemlji naredi skupnost . »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) S tem skupnost torej naredi za svetišče, za novi tempelj. Tam, pravi, je navzoč Bog, kjer je skupnost. Se pravi: ne društvo posameznikov, temveč skupnost, torej nekaj homogenega, povezanega, kar stoji skupaj trdno kakor zid...

»O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28)  Danes se preko dogodka s kanaansko ženo, ki k Jezusu pristopa s popolnoma regularno prošnjo, da bi – kot mnoge druge – ozdravil tudi njeno hčer, doživi pa sprva hladno zavrnitev, sprašujemo, kaj sploh je vera. In čeprav se nam dozdeva, da je to predvsem vrsta opravil in dolžnosti, ki smo jih dolžni Bogu v zameno za varstvo in usluge – tako so boga dojemali predvsem v prvotnih, staroselskih verah – gre za nekaj drugega. Gre za odnos, v katerem se človek in Bog postavita na pravo mesto.   Morda je ta odlomek v evangelije vstopil predvsem zato, ker lahko zaradi Jezusove bližine in dostopnosti prav hitro Boga začnemo dojemati kot nekoga sebi enakovrednega, še več, zaradi njegove dobrote ga je tudi v tistem času marsikdo dojemal za služabnika , ki ima celo dolžnost, da izpolnjuje želje.  A Jezus nikdar ni storil čudeža, če v prosečem ni zaznal vere . Če mu nekdo ni dal vedeti, da ga dojema in priznava za Boga .  Jezusova navidez...

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje .  To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha . Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota . Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto.  Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh ...