Besede za srce

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

Pepel, ki si ga na začetku posta potresemo na glavo, je zgovorna, pomembna gesta, spominja nas, da smo iz zemlje (Ps 103,14): iz zemlje, kar pomeni »minljivi«, iz zemlje, kar pomeni »rodovitni«. Kajti naša minljivost ima nek smisel , to je treba dojeti na začetku postnega časa, nek velik, morda nerazumljiv, a vendar nenadomestljiv razlog, in nas s tem spodbuja, naj kratek čas, ki ga imamo na voljo, porabimo za nekaj dobrega, plemenitega, velikega, za to, da se bo na svetu in v zgodovinskem spominu poznalo , da smo živeli. Iz nas lahko klije novo življenje , ko mu pustimo rasti, ko sledimo klicu Boga, ki nas je poklical v življenje – in nas kliče še vedno, vsak dan, vsakič k novemu koraku, s katerim lahko spremenimo stvari.  Najprej tako, da jih spremenimo v sebi .  Spreobrnjenje  Zato je danes na mestu vprašanje, za kaj sploh živimo, to je pogoj, da lahko sploh kaj spremenimo. Za kaj se torej trudimo, za kaj porabljamo svoj čas, priložnost imamo, da tudi čisto statističn...

» Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo .« (Mt 5,20)  Če nekaj smemo početi, to še ne pomeni, da je to nujno tudi nekaj dobrega . In če je nekaj dovoljeno , se pravi legalno, še ne pomeni, da je to tudi prav . Zato so časi pravnega formalizma, v katerem živimo, tako zelo nevarni. Ker ne preprečujejo zla in ne spodbujajo dobrega.  Zloraba zapovedi  Nekaj podobnega je bilo tudi ravnanje »farizejev in pismoukov«, s katerimi ima Jezus vedno tako velike težave. To so namreč bili ljudje, ki so se do pičice natančno držali Božjih zapovedi, tako zelo, da so tudi Jezusa obsojali, če je na primer ozdravljal na sobotni dan, češ da s tem prelamlja postavo, kar je bilo čisto pravno gledano res. Vendar so to zapoved Izraelci prejeli zato, da bi razumeli, da je sobotni počitek nekaj sveto pomembnega, ne pa zato, da bi jim zapoved prepovedala delati nekaj dobrega. Toda ravno ta primer kaže, kako se lahko postavo, zapovedi,...

Evangelij o Jezusovih učencih, ki so sol in luč sveta, od nas zahteva, naj nekoliko pretehtamo svojo identiteto. Kajti Jezus v njem izreče nekaj, kar nas preprosto mora prepričati, da je za svet biti Jezusov učenec nekaj ključnega. »Bodite moji učenci,« pravi Jezus, »kajti to je za svet enako pomembno, kot imeti sol v juhi ali imeti luč v temi.« Zelo pomembno, torej. Zato je pomembno vedeti, kaj pomeni biti Jezusov učenec, se pravi, kaj pomeni biti sol in kaj pomeni biti luč sveta.  Anonimnost ali izstopanje?  Najprej razčistimo: ne gre nujno za to, da se njegove učence opazi . Glede na to, kako Jezus razloži ti dve podobi, bi lahko rekli, da to pomeni preprosto biti prisoten v tem svetu, neobremenjujoč se s tem, ali si naredil kaj opaznega ali ne, ker je to, da slediš Jezusu in živiš tako, kot uči, preprosto nekaj, kar se pozna samo od sebe. Da samo s svojo prisotnostjo v svetu pustiš neko sled , neko spremembo, pa četudi gre za zelo majhno spremembo.  To pa je nekaj pov...

Morda je presenetljivo, kaj želi Bog v teh naših pretečih časih negotovosti in kazanja mišic od nas : »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Presenetljivo, ker smo namreč prepričani, da je to stvar, ki jo Bog želi od drugih ljudi, se pravi od tistih, na katere sami kažemo s prstom kot odgovorne za stanje našega sveta. Toda za stanje našega sveta smo odgovorni vsi, ki živimo v njem. Vsi smo na istem čolnu. In čeprav ta »spreobrnite se« odmeva v srcih vseh ljudi, to verjamem, bi bilo vseeno najbolj napačno, da bi ga zavestno preslišali tisti, ki ga imamo priložnost slišati tudi naglas, češ da ni namenjen nam.  Toda to Jezus danes govori nam. Morda najprej nam. In kaj želi od nas?  »Spreobrnite se« pravzaprav ni nič drugega kakor klic k drugačnosti , k drugačnosti, ki edina še lahko drži stvari v ravnovesju, da ne bi podivjale. Da bi bolje razumeli, kaj to pomeni, Jezus dvema učencema to prevede v še nekoliko bolj konkreten jezik: »Hodíta za meno...