Besede za srce

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...

Si to res ti? / Ali je vse samo še / čet dži-pi-ti? Tale kratka pesem neznanega avtorja, ki sem jo pred nekaj dnevi zasledil na družbenih omrežjih, zarisuje precej trpko podobo naše resničnosti. Kajti pri tem orodju umetne inteligence ne gre samo za to, da bi to (p)ostalo priročen pomočnik pri opravljanju rutinskih vsakodnevnih nalog, ki so nam po nepotrebnem jemale čas, nikakor, kolikor vidimo, je umetna inteligenca (UI) zagotovo postala nekaj, kar misli namesto nas , saj z lahkoto in precej hitreje opravi s stvarmi, ki so nekoč zahtevale naš umski napor. V nekaterih primerih je komu postala tudi prijatelj, ki ga v realnem svetu nima.  Kako nas UI spreminja  Zato se je povsem na mestu vprašati, ali ni UI ob tako pomembni vlogi v človekovem življenju že začela spreminjati moralne krajine, ali niso naše odločitve in vrednote že vsaj nekoliko spremenjene tudi na podlagi tega, kar proizvede ta mogočna mašina. Kajti sposobnost naprav, da proizvedejo pomensko povsem ustrezna besed...

Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa.  Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po ...

» Glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Hitro sta zapustili grob .« (Mt 28,2.8)  Danes se v grobu, na kraju mrtvih, nekaj premika. To je velika novica! Pa ne mislim na jutro, ki se počasi rojeva sredi teme, niti na kamne, ki se valijo izpred grobov, ne mislim na zemljo, ki se trese od angelovih korakov po njej. Mislim na toliko in toliko ljudi, ki se jim je v strahu in veselju to jutro nekaj zganilo v prsih. Dve Mariji, Peter, učenec, ki ga je Jezus ljubil – ta je podoba vsakega od nas – v njih se je zgodil tisti »močan potres«, v njih se je nekaj premaknilo , nekaj oživelo , nekaj prav tistega, kar se je zdelo trdno in gotovo. In hladno in mrtvo. Angel, ki ga je poslal Bog, da odvali skalo in iz groba pokliče dotlej mrtvega človeka.  To premikanje v naših prsih, včasih nadležno, včasih olajševalno, to je naša velika noč . Ta nezadržna sila življenja, ki to jutro brbota v nas, s katero nas Bog vznemirja, nas straši in hkrati veseli, je vstali ...

Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija , kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti …   Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih , naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija , ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first , sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč , če ne služijo našim načrtom.  A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gosp...

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...