Preskoči na glavno vsebino

Objave

Omogočiti upanje

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talen
Najnovejše objave

Naši

Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi . Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro .  Dolžnost  »Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela sla

Vztrajati s križem

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na to, da ne doži

Kdo sem jaz? Kdo si ti?

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identiteta sveta in učenc

Pravičnost

» Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. « (Iz 56,1)  Paziti , to je zame ključni glagol, ko gre za človeka, za človečnost v našem svetu: človek je tisti, ki pazi na ljudi, ki so mu ljudje, odnosi nekaj tako zelo vrednega in dragocenega. In človek je človeku človek predvsem tedaj, kadar ga pazi pred samim sabo, pred svojo sebičnostjo, pred zlom, ki ga nosi v prsih, pred besedami, ki bruhajo iz njegovih ust. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, pred svojo sebičnostjo, da rečemo drugače, to pomeni biti plemenit, gentlemanski. In takrat mu to uspe, ko zadrži tisto globoko težnjo, ki jo vsi nosimo v sebi, da bi bili pomembnejši, boljši, več vredni od drugih, in mu da svojo veljavo – prav isto veljavo, ki mu jo je dal Bog, ko ga je ustvaril in ga postavil na mesto v mojem življenju.  Temu rečemo pravičnost: dati vsakemu svoje mesto na svetu . Tor

Premagati strah pomeni ljubiti

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je

Ljudje smo se spet opazili

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.  Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, porušene h