Besede za srce

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

Pepel, ki si ga na začetku posta potresemo na glavo, je zgovorna, pomembna gesta, spominja nas, da smo iz zemlje (Ps 103,14): iz zemlje, kar pomeni »minljivi«, iz zemlje, kar pomeni »rodovitni«. Kajti naša minljivost ima nek smisel , to je treba dojeti na začetku postnega časa, nek velik, morda nerazumljiv, a vendar nenadomestljiv razlog, in nas s tem spodbuja, naj kratek čas, ki ga imamo na voljo, porabimo za nekaj dobrega, plemenitega, velikega, za to, da se bo na svetu in v zgodovinskem spominu poznalo , da smo živeli. Iz nas lahko klije novo življenje , ko mu pustimo rasti, ko sledimo klicu Boga, ki nas je poklical v življenje – in nas kliče še vedno, vsak dan, vsakič k novemu koraku, s katerim lahko spremenimo stvari.  Najprej tako, da jih spremenimo v sebi .  Spreobrnjenje  Zato je danes na mestu vprašanje, za kaj sploh živimo, to je pogoj, da lahko sploh kaj spremenimo. Za kaj se torej trudimo, za kaj porabljamo svoj čas, priložnost imamo, da tudi čisto statističn...

» Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo .« (Mt 5,20)  Če nekaj smemo početi, to še ne pomeni, da je to nujno tudi nekaj dobrega . In če je nekaj dovoljeno , se pravi legalno, še ne pomeni, da je to tudi prav . Zato so časi pravnega formalizma, v katerem živimo, tako zelo nevarni. Ker ne preprečujejo zla in ne spodbujajo dobrega.  Zloraba zapovedi  Nekaj podobnega je bilo tudi ravnanje »farizejev in pismoukov«, s katerimi ima Jezus vedno tako velike težave. To so namreč bili ljudje, ki so se do pičice natančno držali Božjih zapovedi, tako zelo, da so tudi Jezusa obsojali, če je na primer ozdravljal na sobotni dan, češ da s tem prelamlja postavo, kar je bilo čisto pravno gledano res. Vendar so to zapoved Izraelci prejeli zato, da bi razumeli, da je sobotni počitek nekaj sveto pomembnega, ne pa zato, da bi jim zapoved prepovedala delati nekaj dobrega. Toda ravno ta primer kaže, kako se lahko postavo, zapovedi,...