Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost , da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe. Namerna nevednost In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost : da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in
Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret. Kultura zanikanja Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo , kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo