Dobro porabiti svoje življenje


V evangeliju danes Jezus svojim učencem postavi obzorje, program kristjanovega življenja. Vendar ne z neko določeno končno točko življenja, kakor bi morda na prvi pogled mislili, temveč smer naslednjega koraka. »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil,« (Lk 9,24) To je načrt nekega življenja, ki se gradi samo z naslednjim korakom. Naša poklicanost.

Živeti svojo poklicanost pomeni torej svoje življenje dobro porabiti. »Izgubiti svoje življenje« za pravo stvar. In dobro porabiti svoje življenje se da, če ga porabimo za Kristusa. 

To ne pomeni nujno umreti ali trpeti, kakor je trpel in umrl Jezus. Tudi ne pomeni nujno dati svojega življenja kot mučenec za vero. Nekateri so poslani tudi za to, večinoma pa ne. Ker sem prepričan, da tega preprosto ne moreš storiti, če se nisi že prej vadil v tem, kaj pomeni dati svoje življenje za Kristusa, torej ne enkrat samkrat, temveč vsak dan. 

Zato »izgubiti svoje življenje zaradi Kristusa« po mojem mnenju pomeni nekaj veliko več kot samo umreti. Pomeni dati svoje življenje na razpolago za to, v kar nas Kristus pokliče. Vsak dan posebej, ker Kristus ne kliče v neznano daljavo, temveč v postopno konkretnost. Danes v to, da pospraviš svojo sobo, jutri za to, da deliš hrano z nekom, ki je nima, tretji dan za to, da komu odpustiš. In tako naprej in tako naprej. Dati svoje življenje na razpolago Kristusu tako preprosto pomeni verjeti mu, da te potrebuje v tem, v kar te kliče. 

In tako lažje razumemo tudi njegovo vprašanje, ki je vsak dan enako, a vsak dan zahteva od nas drugačen odgovor. »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Lk 9,20) Reči: »Ti si Božji Maziljenec« pomeni reči »Verjamem, da me tvoj klic vodi v pravo smer. Verjamem, da bom, če ti sledim, svoje življenje dobro porabil.« In to je mogoče tako z dolgoletno zakonsko zvestobo, kot s požrtvovalnim prostovoljstvom, s predanim duhovništvom, z mučeniško smrtjo. 

To je tisto, kar pomeni »nositi svoj križ«, slediti mu v smer, kamor nas kliče danes. V popolnem zaupanju, da je točno to tisto, zaradi česar sem prišel na svet. In vedeti, verjeti, da je to izjemna stvar za vse človeštvo.

(misel na 12. navadno nedeljo, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več