Besede za srce

Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes, menda bolj iz navade, Judje na vratih ali na ulici navržejo vsakdanji »šalóm«. Nekaj več od preprostega judovskega »dober dan« je to – ali pa vendarle ne, če so pozdravi med nami še vedno nekaj tehtnega, kar dejansko zaželimo človeku, ki ga srečamo.  Morda pa ga zato Jezus ponovi kar dvakrat, zaradi tehtnosti. Ne, učenci niso slabo slišali, ampak ko nekdo ponovi isto besedo, jo drugič slišimo drugače, jo drugače vzamemo kot samo avtomatsko frazo. Bog nam res želi miru , pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga namreč kot »mir« v našem življenju tudi razumeli.  Kaj je mir?  Zakaj Jezus to tako močno poudarja? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno...

Nancy Bossert »… da bodo eno, kakor midva,« (Jn 17,11) prosi Jezus Očeta za svoje učence, naglas, ne potihem, ker moramo to njegovo željo seveda slišati tudi sami, kajpak zato, da bi vedeli, v katero smer naj bi šli naši odnosi, da bi sčasoma tudi mi med seboj postali »eno«, kar pa sploh ni preprosta stvar, ker biti »eno« seveda ne pomeni biti »isto«, ta dva pojma pa ljudje tako hitro in tako radi pomešamo. Tako »biti eno« dostikrat razumemo kot da moramo vsi enako misliti in se obnašati in da je vse, kar se od tega razlikuje, napačno. V veliki večini primerov je seveda tako, da se sami postavljamo v tisto, kar naj bi bilo »prav«, merilo »enega«, drugi pa naj bi se temu prilagodili in postali kakor mi. In prav v tem je začetek vseh težav in problemov med nami.  Poveličevati  Da bi razumeli, kaj torej pomeni »biti eno«, nam je v pomoč ravno Jezusova »molitev«, ki je bolj kot vse ostalo predvsem prikaz tega, kakšen je odnos med Jezusom in Očetom, kar je pomembno, kajti iz njega,...

Najsi govorimo o ljubezni do Jezusa ali do kateregakoli drugega človeka, od tistega, v katerega smo do vratu zatrapani, do tistega, ki ga niti organsko ne prenašamo, na koncu moramo – prav zato, ker gre pri tem kdaj celo za eno in isto osebo – s cmokom v grlu priznati: kdor res ljubi, se drži zapovedi (Jn 14,15). Da je ljubezni veliko več v tihi potrpežljivosti, kot pa v strasti. Da je je veliko več tam, kjer so zapovedi, kot tam, kjer je vse prepuščeno občutku.  Ljubezen spoštuje meje  Že samo zato, ker je to napisal umetnik in ne znanstvenik, tega ne smemo razumeti, kakor da je več ljubezni tam, kjer je vse do potankosti določeno in načrtovano. Nikakor, zame je spontanost ena od najbolj plemenitih lastnosti prave ljubezni, saj ljubezen vedno išče pot do drugega, iznajdljiva je, ko med vsemi mogočimi ovirami nekako pride do pravega načina, da se izrazi. Ko govorimo o zapovedih v ljubezni , govorimo o točno tistem, kar se je zgodilo Mojzesu, ko je Boga v puščavi srečal kot og...

Enkrat mora priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog umakne, ker je že povedal, kar je mislil, in nas pusti leteti same. Zaradi zaupanja , ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Strah pred odraslostjo Zato Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, »Sto navad uspešnih ljudi«, »Kako uspeti v življenju« in podobne priročnike, smo ob zadnjem dogajanju ljudje res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci , ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako k...

Kakor gobe po dežju vznikajo v negotovih časih razne teorije zarote in svarila, zemlja je za takšne ideje danes zelo plodna in nisem prepričan, če so res namenjene temu, da bi nas obvarovale hudega in nas prepričale v resnico. Celo nasprotno, mislim, da so takšnile hudi časi dobra priložnost za vse »tatove in roparje«, ker ljudje, ko nas je strah in ko ne vemo, kaj bi, tako radi pritečemo kot ovce k pastirju , tudi če v stajo »spleza od drugod« (Jn 10,1). In danes je res veliko možnosti za strah. In veliko možnosti za napako, ker je veliko »odrešenikov«, vedno več je »vrat«, skozi katera naj bi se rešili (Jn 10,9). Katera so prava? Kateri je pravi pastir? Najti razliko Jasno je treba razumeti razliko, pravi Jezus, samo eden je pastir, drugi so tatovi in roparji. Tat »krade, kolje in uničuje,« pastir pa prihaja, da »bi imeli življenje.« (Jn 10,10) Pomembno je, kaj ima kdo za bregom, pardon, za vrati, ljubezen ali korist, kajti tako naj bi zlahka ugotovili, komu v življenju sl...

Prav tista pesem Kajetana Koviča o nekem eksotičnem južnem otoku , ki ga po zadnjih predvidevanjih verjetno še nekaj časa ne bomo videli, mi dandanes večkrat pride na misel, ne le kot spomin, kakor sanje o nečem drugačnem od te sedanjosti. Kakor človeško upanje v teh dneh je ta pesem, ko se vedno znova primika ali čerem obupa ali tolažbi zaupanja, da nas ladja mimo včeraj nasneženih tulipanov pelje nekemu južnemu otoku naproti. Je  južni otok.  Je . Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok  je . Pa vendar pri upanju , ki si ga človek postavlja nekje pred obzorjem neskončnega morja, ko o kopne...