Besede za srce

Ostanite v meni in jaz v vas . (Jn 15,4) V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo . Zato Jezus pravi: » Ostanite v meni « (Jn 15...

Ni naključje, da se vstali Jezus svojim učencem prikaže takrat, ko se začnejo pogovarjati. Nič drugače ni pri vsakem od nas. Naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor , pa čeprav se ob njem tolikokrat počutimo nemočni in nebogljeni, pa čeprav se zdi, da je nemogoče, da bi nekaj besed moglo karkoli rešiti. Toda saj niso besede tiste, ki rešujejo. So pa besede in pozornost in čas tisti, ki med ljudmi ustvarijo svetišče . Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov. Pogovarjamo se vsak dan, ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati. Ker moramo imeti prostor, kjer se počutimo, da smo slišani, da je nekomu mar za nas. In tam, kjer človek in Bog dobita svoj prostor in čas, tja naš Bog, oseba, tudi vstopi, pride, se usede in odrešuje. Ko se pogovarjamo, pri tisti naši mizi, polni nedokončanega dela, razmetanosti in bolečih stvari, sedi konkretni Bog, ki jé pečeno ribo in jo za...

O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti. Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti . In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katerekoli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sl...

Tomaž pravzaprav ni nič drugačen od ostalih apostolov. Tudi oni niso verovali besedi, ki jo je povedala Marija Magdalena. Zaklenili so se v svojo sobo kot kakšen uporen najstnik in ostali tam, užaljenega obraza in prepričani v svoj lastni prav. Ko kdo naredi kaj takega, je to vedno znamenje, da ga je strah. Boji se viharjev in neviht, zato se skrije, zato si zatiska oči in si domišlja, kakor da se ni nič zgodilo. Pa se je zgodilo. Kristus je umrl. Kakor umre veliko naših načrtov in podob. Veliko naših pričakovanj in želja. Veliko naše logike se sesuje v prah. Življenje, ki ne gre, kot smo si ga zamislili. Otroci, ki ne živijo po naših vrednotah. Dogodki, ki nam zamajejo vero. Vendar to še ni najtežji del. Nekako sprejmemo, da je Kristus umrl. Nekako sprejmemo poraz in razočaranje. Ne moremo pa sprejeti, da je isti umrli Kristus tudi vstali Kristus . Če povem drugače, da je njegova smrt tudi naše odrešenje. In da je takšna tudi naša smrt … naša rana, naš poraz. Ne bom pametoval...

Vstali Kristus kot nekaj novega Markov evangelij je pravzaprav edini, ki se konča s povsem enako velikonočno izkušnjo žena, kakršno v svojem življenju doživlja velika večina kristjanov vseh časov, tudi nas, kristjanov velike noči 2018. Žene v Markovem evangeliju, ki se izvirno konča že v 8. vrstici 16. poglavja, ostanejo presenečene, prestrašene in osuple. Tudi vstalega, spet živega Jezusa, ne vidijo. Na kraju tolikšne človeške žalosti najdejo samo prazen grob in mladeniča, ki jih pošilja ven. Toda ne kamorkoli. Pošilja jih naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi. Njega pa ni … Kam torej, če ga ni videti? Najlažja razlaga tega čudnega namiga bi seveda bila, naj njegovi učenci ponavljajo njegove stopinje, naj delajo to, kar jih je učil, naj živijo tako, kot je On živel. Toda Kristus je živ in ne mrtev. Če pa je živ, je potemtakem kot vsako življenje in vsak živ odnos tudi vedno nov in nepredvidljiv. Zato sta ta namig in potemtakem tudi krščanstvo strašansko zapl...

Starejši kot sem, težje je verjeti novici velikonočnega jutra. Moji grehi so pač vsako leto hujši, moja krivda vse težja, moji grobovi pa vse globlji. In vse bolj sem človek, vse bolj razumem, da sem slaboten, vse bolj obvladam logiko človeškega, tisto, da se vse vrača, da se vse plača . Da mojemu prekršku sledi obsodba, obsodbi pa kazen. Pravična in zaslužena kazen. Zato je velika noč vsako leto lepša. Kjer je vedno večja tema, tam tudi vsaka luč vedno bolj zaslepi. Z vse večjo osuplostjo to jutro tekam v svoj grob, gledam in vidim in ne morem verjeti. Grob je prazen! Moj resnični grob, moj resnični in konkretni greh, moja zaslužena krivda, vse je prazno . Razlogov za mojo obsodbo in smrt ni več. Samo še povoji in prtič ležijo tam notri, čisto narahlo zardeli, kakor bi jih kdo nežno poljubil … Zato je veliki noči tako težko verjeti. Zato je velika noč vsako leto bolj škandalozna. Ker je kakor ljubezen popolnoma nelogična. Saj bi nekako še sprejel, da je vstal Kristus. A da sem ...