Večerja za vsako ceno

Ni naključje, da se vstali Jezus svojim učencem prikaže takrat, ko se začnejo pogovarjati. Nič drugače ni pri vsakem od nas. Naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor, pa čeprav se ob njem tolikokrat počutimo nemočni in nebogljeni, pa čeprav se zdi, da je nemogoče, da bi nekaj besed moglo karkoli rešiti.

Toda saj niso besede tiste, ki rešujejo. So pa besede in pozornost in čas tisti, ki med ljudmi ustvarijo svetišče. Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov. Pogovarjamo se vsak dan, ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati. Ker moramo imeti prostor, kjer se počutimo, da smo slišani, da je nekomu mar za nas. In tam, kjer človek in Bog dobita svoj prostor in čas, tja naš Bog, oseba, tudi vstopi, pride, se usede in odrešuje. Ko se pogovarjamo, pri tisti naši mizi, polni nedokončanega dela, razmetanosti in bolečih stvari, sedi konkretni Bog, ki jé pečeno ribo in jo zaliva z belim vinom.

Skupna večerja. Ena od stvari, ki jih moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno. Ker je ta večerja ob mizi tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže ob tem, ko so se pogovarjali pri večerji. In prikaže se ob vsaki večerji, ko se pogovarjamo. Ko postanemo drug drugemu hrana na mizi.

Če se zavedamo tega, bomo dojeli, kako zelo pomembni so zato naši družinski obedi, naša večerna družinska srečanja. Naše večerje, naše mize. Preveč pomembne, da se ob njih ne bi pogovarjali. Kajti ob njih se hrani naša družina. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, ki nas – vsakega posebej, vsakega zaradi svojih bolečin in svojih želja – vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega večernega srečanja.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – zvečer najti pri naši mizi in ne smemo pustiti, da nas pri tem kaj moti. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo na facebooku, nobena slika na instagramu, noben snap in ostale stvari na telefonu. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.