Besede za srce

Zahej je produkt nekakšne mladostne užaljenosti. Predstavljam si, da so ga kot otroka zasmehovali in ga imeli za nepomembnega, češ, iz tebe nikoli ne bo nič. O tem govori njegova majhna postava (Lk 19,3). Zato se je verjetno, čim se je za to ponudila priložnost, izkoristil svoje prednosti, zablestel in kot bumerang udaril nazaj: postal je vpliven človek, »višji cestninar«, vse samo, da bi drugim pokazal, kako nekaj pomembnega je v resnici. Mali mož, ki je sčasoma splezal na divjo smokvo. In res je nekaj »divjega« v takem vzponu, ki ga poganja občutek manjvrednosti, nekaj nenadzorovanega, kar lahko hitro skrene in zablodi.  Žrtev postane lovec  Lahko bi postal kaj drugega. Toda biti cestninar pomeni biti nekdo, ki ima nad drugimi veliko moč , nenazadnje ta človek odloča o svobodi drugih, če lahko kam vstopijo ali ne, na nek način lahko odloča o življenju in smrti. In tako je Zahej postal »grešen človek« (Lk 19,7), verjetno se je kot tudi ostali cestninarji izživljal nad drugimi...

Da smo grešniki, ne rabimo vedeti, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas.  Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata. Popolneževa perspektiva  Prvi pogled – farizejev – je pogled nase . Farizej ima vel...

Postavimo Jezusovo pobudo učencem, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1), v sodobni kontekst.  V s seksualnostjo dobesedno napiti generaciji ni nič čudnega, če si začnemo domišljati, da je telo ženske naša pravica. Da nam tako rekoč »pripada«, da si ga moramo samo vzeti, da si moramo samo opravičiti to dejanje kot nekaj normalnega, »kar delajo vsi«, pa čeprav gre to čez vse meje, ki nam jih dajeta narava in moralni zakon v nas. Tako daleč je šlo že vse skupaj, da ženske ob tem niso samo tiho, temveč tudi same dojemajo, da so nekaj vredne samo, če so vredne poželenja. In tako v našem času vznikajo ena afera za drugo.  Brez meja  Ni nujno, da se ne bomo tudi sami nekoč znašli v njej. Naša družba pač vsakomur dovoli, da je kdorkoli in karkoli želi biti, tega smo se navzeli, v tem principu živimo vsi. In v imenu te pravice pač ni nobenih meja več, tako rekoč jih ne moremo prestopiti, ker lahko počnemo, kar si zaželimo, vse dokler seveda ne pademo sistemu v...

Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo. Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …  Nismo vredni  In za hvaležnost je treba biti obdarovan. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« (Lk 17,15) Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.  Prav zato evangelij o desetih gobav...

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.  Na svojem mestu  Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker glo...