Preskoči na glavno vsebino

Vera je zvestoba


Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti. 

Na svojem mestu 

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker globoko verjamem, da nam je poslanstvo vendarle pisano na kožo, da nam je življenje nekaj ukrojenega po meri, točno takšno, kakršnega potrebujem za izpolnitev svojega smotra, in da zato natančno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v »priličnih in nepriličnih okoliščinah« (2 Tim 4,2). 

Biti veren zato pomeni biti zvest. Ne blesteti v moralni odličnosti, ne doseči nepremakljive gotovosti, niti ne imeti popolne župnijske kartoteke, pri »vernosti« gre za nekaj veliko večjega, živeti življenje, s katerim se spopadamo, za vsakdan, za mesto nekje med spalnico in delavnico, kuhinjo in pisarno, to je naše polje vere. Sploh ne biti popoln, temveč zgolj in samo biti tam, kjer si, vključno z vprašanji, zakaj smo tam in ne kje drugje. 

Gorčično zrno 

Tako in samo tako je namreč vera preprosto gorčično zrno, nekaj malega, skorajda neznatnega po izgledu, a velikega po potencialu, predvsem pa nekaj živega, nekaj, kar ima čez mnogo časa zrasti v veliko drevo – točno tam, kjer je. Rase pa se ne, če si kakor nespremenljivi kamen. Rase se kot seme, ki bi si želelo vstati in iti proč, pa vendarle ostane; ki v svoji rasti zgreši in zablodi, pa se zopet vrne nazaj na pot; ki se vsakodnevno bori tako s svetom kot s seboj in z Božjimi zamislimi, do krvi in do nesmisla. 

Rasti pomeni kot drevo stegovati se onkraj tega, kar si, pa vseeno ostati tam, kjer si. To pomeni verovati. Zato je vera nekaj dinamičnega, premikajočega se, ne poznam vere, ki bi bila kakor kip svete Barbare na trgu, kjer je nekoč stala cerkev. Tega kipa v Idriji ni. Je samo gruča otrok, ki se podi s skiroji, starka, s katero se nekdo pogovarja na klopci, je samo mož, ki se je vrnil domov, fant, ki igra kitaro. In šumi kakor drevo v vetru …

(misel ob 27. navadni nedelji, leto C)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več