Vera je zvestoba

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti. 

Na svojem mestu 

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker globoko verjamem, da nam je poslanstvo vendarle pisano na kožo, da nam je življenje nekaj ukrojenega po meri, točno takšno, kakršnega potrebujem za izpolnitev svojega smotra, in da zato natančno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v »priličnih in nepriličnih okoliščinah« (2 Tim 4,2). 

Biti veren zato pomeni biti zvest. Ne blesteti v moralni odličnosti, ne doseči nepremakljive gotovosti, niti ne imeti popolne župnijske kartoteke, pri »vernosti« gre za nekaj veliko večjega, živeti življenje, s katerim se spopadamo, za vsakdan, za mesto nekje med spalnico in delavnico, kuhinjo in pisarno, to je naše polje vere. Sploh ne biti popoln, temveč zgolj in samo biti tam, kjer si, vključno z vprašanji, zakaj smo tam in ne kje drugje. 

Gorčično zrno 

Tako in samo tako je namreč vera preprosto gorčično zrno, nekaj malega, skorajda neznatnega po izgledu, a velikega po potencialu, predvsem pa nekaj živega, nekaj, kar ima čez mnogo časa zrasti v veliko drevo – točno tam, kjer je. Rase pa se ne, če si kakor nespremenljivi kamen. Rase se kot seme, ki bi si želelo vstati in iti proč, pa vendarle ostane; ki v svoji rasti zgreši in zablodi, pa se zopet vrne nazaj na pot; ki se vsakodnevno bori tako s svetom kot s seboj in z Božjimi zamislimi, do krvi in do nesmisla. 

Rasti pomeni kot drevo stegovati se onkraj tega, kar si, pa vseeno ostati tam, kjer si. To pomeni verovati. Zato je vera nekaj dinamičnega, premikajočega se, ne poznam vere, ki bi bila kakor kip svete Barbare na trgu, kjer je nekoč stala cerkev. Tega kipa v Idriji ni. Je samo gruča otrok, ki se podi s skiroji, starka, s katero se nekdo pogovarja na klopci, je samo mož, ki se je vrnil domov, fant, ki igra kitaro. In šumi kakor drevo v vetru …

(misel ob 27. navadni nedelji, leto C)