Stopi dol


Zahej je produkt nekakšne mladostne užaljenosti. Predstavljam si, da so ga kot otroka zasmehovali in ga imeli za nepomembnega, češ, iz tebe nikoli ne bo nič. O tem govori njegova majhna postava (Lk 19,3). Zato se je verjetno, čim se je za to ponudila priložnost, izkoristil svoje prednosti, zablestel in kot bumerang udaril nazaj: postal je vpliven človek, »višji cestninar«, vse samo, da bi drugim pokazal, kako nekaj pomembnega je v resnici. Mali mož, ki je sčasoma splezal na divjo smokvo. In res je nekaj »divjega« v takem vzponu, ki ga poganja občutek manjvrednosti, nekaj nenadzorovanega, kar lahko hitro skrene in zablodi. 

Žrtev postane lovec 

Lahko bi postal kaj drugega. Toda biti cestninar pomeni biti nekdo, ki ima nad drugimi veliko moč, nenazadnje ta človek odloča o svobodi drugih, če lahko kam vstopijo ali ne, na nek način lahko odloča o življenju in smrti. In tako je Zahej postal »grešen človek« (Lk 19,7), verjetno se je kot tudi ostali cestninarji izživljal nad drugimi in zlorabljal svojo moč, da bi se jim na nek način maščeval. Take ljudi proizvaja majhnost: žrtve, ki sčasoma in slejkoprej postanejo lovci. 

Ko se smilimo samemu sebi, da bi bili tako pri drugih bolje obravnavani od ostalih, ko se počutimo užaljeni, da je ves svet proti nam, in tako drugim nalagamo krivdo, da so vzrok za naše slabo počutje, ko z drugimi zato čustveno manipuliramo in od njih zahtevamo usluge, na nek način nad njimi izvajamo nasilje. Tudi če se tega ne zavedamo. Zato je imeti se za žrtev nekaj tako nevarnega, ta občutek nam daje moč, ki nas presega, moč, ki nas lahko pokonča, ker uničuje ljudi okoli nas. Vedno, ko se poskušamo za karkoli maščevati, uporabiti moč, da bi nas kdo zato spoštoval, nam to namesto zadoščenja prinaša samoto. Lovec postane žrtev. 

Postati enako majhen 

V ta začarani krog našega beračenja ljubljenosti in sprejetosti stopi Jezus, pogleda in pravi: »Zahej, stopi hitro dol.« (Lk 19,5) Stopiti dol, na tla, na resničnost, ki je drugačna, kakor si mislimo užaljeni nad celim svetom, to je nekaj, kar je potrebno. Tam bomo spoznali, da smo vsi enako ranjeni, enako bolni. In da nas zato ne rešuje moč nad drugimi ljudmi, ta nas kvečjemu pokončuje, rešuje nas edinole to, da začnemo spet živeti med njimi, na isti višini, kot eden izmed njih, ne kot lovec ne kot žrtev. 

Biti na isti višini kot Jezus. Odpuščati, to pomeni, odpovedati se moči, da bi bili višji, namreč tisti, ki nam jo daje nizka rast, odpovedati se želji, da bi bili takšni, kakršni so (bili) drugi do nas, ko so bili visoki, dovoliti, da živimo kot grešniki med grešniki. Tam se gledamo v oči, tam se razumemo. Tam, kjer želimo biti enako visoki. Kjer moremo reči: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« (Lk 19,8)

(misel ob 31. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro