Besede za srce

  Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje , kdo je ovca in kdo je kozel , kdo je kdo že od nekdaj . Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici .  Presenečenja …  Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno.  Zato nam je

Glavna tema tokratnega evangelijskega odlomka niso ne device ne svetilke, temveč olje . To je razlika med tem, ali smo v življenju »budni« (Mt 25,13) ali ne, to je za nas ključno pri tem, ko hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije .  Sebičnost  Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati ,

Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov .  Vzvišenost kristjanov  Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje vid

Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo:  je želja dati in ne obdržati.  Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči : da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati . Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati.  Tako reče Jezus: »V