Besede za srce

Moja soba je že skoraj prazna in avto poln ... Le še nekaj ur Rima je ostalo pred menoj. In čeprav sem se vedno težko odpravil sem dol, je vsako odhajanje vendarle slovo, z grenkim občutkom v prsih, da nekaj puščaš za seboj. Del sebe . Stol mnogoterih ur za računalnikom in knjigami, polepljeno steno, že domačo mizo in kotiček za težke urice. In dom. Moj Slovenik je bil sredi tujega Rima vendarle dom , ne hiša, v kateri sem stanoval, ampak dom, prostor, kjer so živeli ljudje in jaz z njimi. Skrivnostno nasmejani rektor Franci. Požrtvovalno ljubeči sestri Jerneja in Božidara. Silvana in Giovanna in Lidia. In tisti, s katerimi smo skupaj jedli in skupaj molili. Kjer imaš prostor pri mizi, je vedno tvoj dom. Zato je težko iti. Ne iz Rima, iz Slovenika. Zato se danes zahvaljujem za Slovenik, za prostor, ki mi je bil dan. Za pot. In za to, kar je v meni naredila.  Manjkal nam boš, so mi rekli pri večerji moji večinokrat tihi bratje. Četudi si ne bi mislil, da bom kdaj to...

Še vedno natanko vem, kje na polici sem hranil vse bombone in čokolade, ki sem se jim kot otrok med postnim časom »odpovedal«. Vem, ker sem jih vsak dan s težavo gledal in odšteval dni do velike noči, po kateri sem takoj nadoknadil vse, kar sem v tistem postu »zamudil«. Vse me je še čakalo tam, na vrhu pa diploma o uspešno opravljenem postu. Sedi, pet . Vem, kot otrok sem takšne odpovedi potreboval, da bi uvidel, da tudi brez sladkarij mojemu življenju ne manjka nič bistvenega. Vendar je tudi res, da zaradi takega posta moje preostalo leto ni izgledalo nič drugače kot sicer. Nekako smo se prebili skozi grozni čas »pomanjkanja«, potem pa je bilo spet vse po starem. Sedaj, ko sem že velik fant in se mi pred drugimi in seboj ni treba dokazovati, gledam na post malce drugače. Kot na obdobje milosti in ne stradanja, na čas novega začetka in ne pavze od navadnega vsakdana. Zato pepel na glavi. Ker je to znamenje očiščenja, za katerega gre pri postu. Vendar ne le takega za 40 dni, ampak ...

Res je. Starejši kot si, težje so snežinke, ki padajo z neba na tla. Prinašajo skrbi. Kako bomo šli v šolo? Na izpit? V službo? Domov? Da ne zmanjka elektrike. Da ne bo poledice na cesti. Da ne bo konec sveta ... Pa je le lepi, beli sneg, ki takrat, ko pada, vse zavije v skrivnostno tišino premišljevanja o pomladi, o tako potrebni pomladi. In ki kljub vsemu še vedno v meni zgane majhnega otroka. Vstal sem ob petih in pol, pol ure prej kot navadno, in hitel na okno gledat, če je res, kot so včeraj napovedovali: da bo v Rimu po šestih letih spet sneg. In je res bil! Zavil sem se v odejo, si obul volnene nogavice, potem pa brž ven, na veter in sneg, naduhat se vonja snega in poslušat, kako odmeva njegovo puhasto pristajanje na tla. Čarobno lepo! Danes bi moral v knjižnico dokončevat svoje delo, pa nisem šel. Po maši in zajtrku sem si prvič v treh letih nadel šal, si obul "ta močne" čevlje in hop, na sneg. V brozgo in sneg, pravzaprav. Na stari Apiji je bilo več vode kot sne...

Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. (Mr 9,3) Rad imam sprehode. Ne zaradi svežega zraku. Tu v Rimu je pravzaprav še najbolj zdravo ostati cel dan v hiši. Tudi ne zaradi tega, da nimam trebuščka, ki se tako rad zgodi duhovnikom na študiju. Tudi ne zaradi boljše forme za pisanje, niti zato ne, ker si na njih pretegnem zakrknjene mišice od sedenja pred računalnikom. Sprehode imam rad zato, ker iz mene nekaj naredijo . Lahko bi rekel, da so moja hodeča molitev . Ponavadi grem v park, ali v tistega pod akvedukti ali pa na staro Apijo. V vsakem primeru to od mene terja precej časa in energije, preden se skozi prometne ceste in zaparkirane ulice prebijem do malce bolj umirjenih kotičkov. Zato se mi - priznam - večkrat ne ljubi iti. V bistvu grem samo zato, ker vem, kakšen bom prišel nazaj. In ko me po celem dnevu sedenja v sobi začne boleti glava, je to eden od signalov, da sprehod potrebujem . Da ni to nikakršen luks...

Danes bi moral naslikati zarjo in oblake rdeče in ptice pod nebom kajti jutri bo drug dan, popolnoma drug. Danes bi moral naslikati cvetje v livadi in žito v polju in brajde zoreče, kajti drugič bo druga pomlad in drugo poletje in druga jesen. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet.

Ob 21.10 smo končno pobrisali zadnji pladenj in se usedli. Dolg dan je bil. Delo v knjižnici na faksu ga je naredilo še nekoliko bolj napornega kot sicer, tako da sem že ob nekaj pred šesto uro, ko sem vendarle pridrsal do doma, ostal že čisto brez energije. A te dni imamo polno hišo gostov in brez pomoči bi sestre garale pozno v večer. Zato sem po večerji vseeno ostal v kuhinji in brisal posodo. Saj se je v bistvu samo težko odločiti in odpraviti, potem pa je v bistvu prav lepo. Še več. Pravzaprav bi mi brez tega "nepotrebnega opravila" po celem dnevu buljenja v knjige in ekrane nekaj manjkalo, ostal bi brez nečesa, zaradi česar v miru zaspiš. Ne zaradi dobrega občutka po opravljenem delu, tega je bilo tudi čez dan dovolj. Zaradi drobnega veselja, ki ga človek odkrije ob tem, ko ima nekoga, s katerim se lahko nasmeje ali kriči. Danes sem hvaležen za tisto majhno lučko , ki smo jo po delu skupaj pojedli. Bila je res lučka tistega dne, nekaj drobnega, pa vendar svetlega, ...

Življenje se ne meri po številu vdihov, ampak po številu trenutkov, ki so nam vzeli dih. (G. Carlin) Največ takih mi podari narava: gore, ko truden stopim na razgled; sonce, ki zjutraj z nežno veličastnostjo prebuja stvarstvo ali ki me preseneti, ko se po oblačnem dnevu tik pred obzorjem zasveti kot najlepše zlato; ptiček, ki zleti iz robidovja; zvezdna Rimska cesta, utrinek, ki švigne čeznjo; sneg, ki kakor otroški poljub vse umrlo obleče v nebeško belino in mir. Ostali me objamejo ob ljubezni, ki jo občutim ob rojstnodnevnih darilih, ob grobu ljudi, ko spoznaš pravi obraz njihove ljubezni, ob osuplosti . Ob nevrednosti pred evharističnim kruhom ... Občutek nevrednosti , ta je pravi za te trenutke. Občutek, da samo preprost hvala  ni dovolj, čeprav človek resnično ni sposoben ničesar bolj vrednega in boljšega kot v ponižnosti srca izgovoriti to majhno in kratko besedo. Ker stvari, ki jih ne moremo povrniti, v naše življenje ne pridejo, da bi nam vzbujali slabo vest al...

Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico . (Iz 1,16-17) Čeprav ga današnji evangelij ne omenja, ima Jezusovo bivanje v puščavi poseben in zelo pomemben uvod. Začne se z vodo in odprtimi nebesi in spuščajočim se Duhom in glasom: »Ti si moj ljubljeni sin.« (Mr 1,11) Kakor se z vodo Rdečega morja in glasom na Sinaju začne 40-letno romanje Izraelskega ljudstva skozi puščavo, med angelsko hrano in krutimi zvermi. V začetku vsega je vedno odrešenje, v začetku, pred vsem je vedno glas, ki nas je izbral in umil in poljubil. Potem pa je življenje, puščava. Med obema poloma, med angeli in zvermi hodimo in izbiramo, kdo želimo biti: suženj ali sin. Izbiramo si življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo (5 Mz 30). Izbira, to je naše življenje. In postni čas je njegova ustrezna prispodoba. Zato je to kraj puščave, kraj tišine in pomanjkanja, ko si postavljen pred izbiro in prisiljen izbrati...

Moja postna pot dobiva neslutene razsežnosti. Pa je šele tretji dan! Nocoj razmišljam, da je za tem, da človek s starostjo postaja vedno šibkejši, verjetno nek poseben razlog. In da je verjetno prav isti razlog tudi za tem, da je, takrat ko si misli, da je še mlad in pri močeh, nadvse sposoben padati in delati napake. Menda je človek zato tak, da bi se naučil sprejemati ljubezen tudi takrat, ko si misli, da je ne potrebuje. Ko je močan, ko je on tisti, ki daje, ker ničesar ne potrebuje. Pa je vedno tako, da se na vrhuncu moči zgrudiš v cestni prah. Prah ... " pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš ... " Nekakšno ponižanje je v tem, mar ne? Tudi v hvaležnosti. Moraš se postaviti v vlogo nemočnega, odvisnega, potrebnega človeka. Kot berač pred bogataševimi vrati postaneš. To je tisto težko pri hvaležnosti. To je tisto, kar te pri hvaležnosti spreminja ... Nekoliko sem se uštel, ko sem se danes odpisal od obrokov. Mislil sem, da me ne bo doma. Potem so se s...

Danes se zahvaljujem, da me bolijo noge . Ne zato, ker bi užival nad bolečino, ampak ker so boleče noge posledica tega, da sem danes Rim prehodil podolgem in počez in je torej na večno mesto sijalo toplo zimsko sonce. Vendar sem zanje predvsem hvaležen zato, ker sem ga prepešačil  skupaj - s prijatelji, ki se te dni mudijo pri meni. Vedno sem zelo vesel, če se kdo pripelje do Rima in pride na obisk, ker je to nenazadnje konkretno znamenje tega, da mu resnično dosti pomeniš in da te ima rad. To pa je, vsi vemo, ključno za to, da človek preživi. Ne samo v Rimu. Morda se ne zavedamo, kako zelo pomembni so za ljudi okoli nas naši obiski , kako zelo veliko damo nekomu, pri katerem se oglasimo, pa čeprav samo za nekaj minut, ki jih utržemo divjemu hitenju. Zame je vsak obisk v Rimu kot pomlad, svet okoli mene še za kar nekaj časa utripa v drugačni barvi, ker so ulice, ki jih dan za dnem prehodiš sam, naenkrat polne smeha, samotne sobice pa polne topline, ki jo vanjo ne more prine...

Nikoli nisem prav dobro razumel postnih pesmi, ki jih pojemo pri mašah. Toliko joka, žalosti in vzdihovanja mi je post naredilo za mučno obdobje trpljenja, moja postna premagovanja pa za nekaj, za kar si želim, da bi se čimprej končalo. Kot da ne bi bil post prispodoba za pomlad, ki prav v tem času pripravi vse potrebno za velikonočno eksplozijo življenja. Zato je zame post resda čas tišine, ne pa čas žalosti. Čas resnosti, ne pa zamorjenosti. Čas, ki ga je treba vzeti resno, ker je darilo  temu mojemu naveličanemu in od vsakdana utrujenemu življenju. Ker je to čas, ki tako veliko pokaže. Ker se bodo v njem preko odrekanja pod stopljenim snegom pokazale moje šibkosti. Toda ne za obsodbo, za rešitev. Pokazale bodo moje napake. In kdor se zaveda svojih napak, ve, kje je in kam mora. Tako lepo za uvod temu času danes Pavel vzklikne: "Glejte, zdaj je milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2 Kor 6,2) Milostni čas, čas obdarovanja, ko je Bog posebno radodaren, ko podar...

V idel sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim. Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju. Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. (Prd 3,10.12-13) Je čas za to in čas za ono, reče Pridigar tik pred tem, in sicer za oboje . Ne samo za eno in ne samo za drugo, za oboje, ker oboje spada k življenju in mu oboje nekaj daje, ker se iz obojega rase in krepi, ker je oboje smiselno in potrebno. Delo in počitek, garanje in igranje, trud in gostija. In oboje v harmoniji. Ne brez enega in ne brez drugega. Ker je tako, da delo dobiva svojo dopolnitev v praznovanju. In da te praznovanje napolnjuje, kadar je polno hvaležnosti za opravljeno delo. Nobena skrivnost ni, da je človek srečen in zadovoljen, ko je njegovo življenje v ravnovesju , ko ni ničesar preveč in ničesar premalo. Že dolgo vemo za to, za grško zlato sredino (mesótes) in za Benediktova pravila » ora, lege et labora ...

Zgrbljen in naveličan od teže dneva sem oni večer odprl okno, da si tik pred spanjem malce prezračim sobo. Vame je dahnil za Rim nenavadno mrzel januarski zrak, za njim svežina in potem – Orion na žametno modri preprogi neba. Skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Nebo nad Rimom se zaradi smoga in drobcenega prahu namreč vsak dan obleče v prosojno tančico, ki je podnevi praktično nevidna, ponoči pa se sveti od bleščavih obcestnih svetilk. Rimljani so zato pozabili na zvezde. Tako pač je, če jih toliko časa ne vidiš. Samega sebe prepričaš, da jih ni več. Nekaj časa še gledaš, še upaš, si še želiš, nazadnje pa se po mnogih večerih razočaran sploh ne ozreš več navzgor. V sebi ubiješ zvezde, ker je z vedno znova poraženimi upi pretežko živeti. Potem se navadiš na smog, navadiš se na to, da ti zrak zastruplja na tisoče in tisoče avtomobilov, ki vsak dan po dvakrat zdrvijo mimo naše hiše. Navadiš se tudi na druge strupe, na težko in grdo, na novice o prevarah in goljufijah, navadiš s...