Hvala za ... fižolovko

Moja postna pot dobiva neslutene razsežnosti. Pa je šele tretji dan!

Nocoj razmišljam, da je za tem, da človek s starostjo postaja vedno šibkejši, verjetno nek poseben razlog. In da je verjetno prav isti razlog tudi za tem, da je, takrat ko si misli, da je še mlad in pri močeh, nadvse sposoben padati in delati napake. Menda je človek zato tak, da bi se naučil sprejemati ljubezen tudi takrat, ko si misli, da je ne potrebuje. Ko je močan, ko je on tisti, ki daje, ker ničesar ne potrebuje. Pa je vedno tako, da se na vrhuncu moči zgrudiš v cestni prah. Prah ... "pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš ..."

Nekakšno ponižanje je v tem, mar ne? Tudi v hvaležnosti. Moraš se postaviti v vlogo nemočnega, odvisnega, potrebnega človeka. Kot berač pred bogataševimi vrati postaneš. To je tisto težko pri hvaležnosti. To je tisto, kar te pri hvaležnosti spreminja ...

Nekoliko sem se uštel, ko sem se danes odpisal od obrokov. Mislil sem, da me ne bo doma. Potem so se stvari spremenile in sem ostal - brez kosila in večerje. Na vabila, naj vseeno pridem, se najprej nisem odzval, z izgovorom, da pač ne morem, če nisem prijavljen. V bistvu pa sem bil preponosen. Moral bi se ponižati, moral bi biti pripravljen sprejeti očitke, da me ne bi smelo biti tam pri mizi, in mislil sem si, da se bom počutil kakor vsiljivec. Kakor gost. Kakor eden od mnogokaterih beračev, ki jih vsakodnevno srečujem in pred njimi igram mesija, ki jih lahko reši ali pa ne. Zato nisem hotel, čeprav sem bil lačen. Iz mojega pogubnega ponosa pa me je rešil krožnik tople fižolove mineštre. Zato se danes zahvaljujem za fižolovko.

Pravzaprav ne za mineštro, ampak za sestro Sonjo, ki me je poklicala, me povabila k večerji in ni pri tem nič spraševala. Samo rekla je, naj pridem, ker bo na mizo dala še en krožnik. Dala mi je takšno dostojanstvo, da se nisem počutil kot berač, niti kot gost, ampak kot član družine, za katerega je vedno prostor pri mizi in pri skledi. In ko sem srebal juho in žvečil fižole, se mi je za kratko zazdelo, da nekaj takega pomeni biti ljubljeni sin ...