Na goro
Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. (Mr 9,3)
Rad imam sprehode. Ne zaradi svežega zraku. Tu v Rimu je pravzaprav še najbolj zdravo ostati cel dan v hiši. Tudi ne zaradi tega, da nimam trebuščka, ki se tako rad zgodi duhovnikom na študiju. Tudi ne zaradi boljše forme za pisanje, niti zato ne, ker si na njih pretegnem zakrknjene mišice od sedenja pred računalnikom. Sprehode imam rad zato, ker iz mene nekaj naredijo.
Lahko bi rekel, da so moja hodeča molitev. Ponavadi grem v park, ali v tistega pod akvedukti ali pa na staro Apijo. V vsakem primeru to od mene terja precej časa in energije, preden se skozi prometne ceste in zaparkirane ulice prebijem do malce bolj umirjenih kotičkov. Zato se mi - priznam - večkrat ne ljubi iti. V bistvu grem samo zato, ker vem, kakšen bom prišel nazaj. In ko me po celem dnevu sedenja v sobi začne boleti glava, je to eden od signalov, da sprehod potrebujem. Da ni to nikakršen luksuz, ampak nekaj nujnega, potrebnega kakor voda in kruh in topla beseda.
Vem, kakšen sem brez njih. Moti me Emericovo počasno maševanje in grobna tišina pri mizi, ne zdržim s Simonovimi ponavljajočimi se vprašanj in s Prekashevo preglasno molitvijo v kapeli. Ne morem preživeti z drugimi, s sabo pa sploh ne. Ko grem na sprehod pa, čeprav tu res ni svežine gozdov in travnikov in čričkov, pridem domov drugačen. Spremenjen. Ko hodim, ne delam nič posebnega. Samo privoščim si nekaj lepote. Delam nekoristne stvari. Zaslišim kosovo žvrgolenje. Vidim nežno rožnat cvet mandljevca. Vodno krešo v potoku. Sonce, ki se bori z oblaki. In otroka, ki lovi žogo. In vlak, ki hiti v daljavo, kdove kam. Zabrundam si Nuškino melodijo, Ne zapusti me zdaj ... Morda ob tem malce zaplešem. In ko grem vštric prepolne mestne vpadnice, pomaham neznancu, ki bolšči skozi okno ...
Drugačen sem. Ne zaradi gore. Zaradi moje poti. Pot je kakor poslušanje odpiranje neznanemu in nemogočemu. Odpiranje drugačnemu, drugačnim načrtom, drugačnim pogledom: zaradi poti namreč za nekaj trenutkov svoje namene prepustiš Božjemu. Zato se na njej, na naši gori, zgodijo stvari, ki niso delo človeka, ampak Boga. Zaradi njih se življenje zablešči ...
Krasen zapis, se najdem v njem popolnoma...
OdgovoriIzbriši