Besede za srce

Dragi nekdo! Ne domišljam si, da od teh zgodb mojega vsakdanjika, ki si jih prebiral v tem mesecu, odšel kaj drugačen. Morda samo za spoznanje, da duhovnik ni bitje z Marsa, temveč da je ravno tako človek kakor ti. Da tako kot ti visi med odločitvami, ima svoje vzpone in padce, preživlja skušnjave in boje v sebi, se ukvarja tudi z banalnimi stvarmi, da tudi njega stvari prizadenejo in razveselijo. Zgodbe življenja pač. Zgodbe nekega malega, neznanega življenja, po katerih sem spoznal najprej to, da je življenje sámo najboljši učitelj. In da je na pladnju vsakega, prav vsakega dne toliko stvari, ki te lahko obogatijo in nahranijo za pot naprej. Vsak dan, res vsak dan, pa naj bo še tako enoličen in navaden, kot je bil recimo današnji. Da je bil malce drugačen, je najprej poskrbela prebava. Moji načrti so padli v vodo. In vse, česar sem se lotil, je šlo slabo. Ali pa sploh ni šlo. Potem pa se je vse spremenilo. Na obisk je prišla prijateljica in mi za darilo prinesla lepe rumenoora...

Dragi nekdo! Včeraj ni bilo časa, zato sem s tistim jajčnim pripravkom vrtnice pred našimi divjačinskimi obiski zaščitil danes. Si prav mislim, da bo tale zvarek precej učinkovit, saj se po celem vrtu širi vonj po jajčni kremi. In znano je, kaj se na toplem zraku dogaja z jajci. Ampak danes sem tudi sejal. Kot že tolikokrat ta mesec, kot že tolikokrat to pomlad. Vodenke in kozmeje so v zemlji, pripravljene za svojo pomlad. Medtem sem premišljeval, da je morda moje veselje s tem, da nekaj posejem v zemljo in potem trepetaje in pričakujoče čakam, kaj in kdaj bo pognalo iz nje, da se kot otrok razveselim, ko vidim prve male listke, kako se prebijajo proti svetlobi, da jih potem nežno božam in jim trebim uši, malce povezano tudi s tem, kar delam. Človek ima strašno rad zadoščenje nad svojim delom. Da vidi, da ima njegovo delo sadove, da se je splačalo truditi čez dan in da potem na koncu večera zadovoljno pogleda svoj dan, se zahvali in mirno zapre trudne oči. Ta sladki občutek, ko g...

Dragi nekdo! Čisto mirno je bilo danes zjutraj morje. Gladko. Kot ogledalo. In kot vsak dan se je mimo njega vilo na tisoče avtomobilov. Noben se ni ustavil, da bi se pogledal v njem. Morda zato tudi danes ni izvedel, da se na njem blešči nepopisna lepota, o kateri mu bo težko kdo spregovoril, ki jo bo težko v kom videl. Morje pa je bilo tam. Samo ustaviti bi se bilo treba. Seveda, težko je govoriti o tem, da bi se kdo ustavil na prometni cesti. Oglasilo bi se na tisoče trobelj, noro bi hupale in govorile, da nekdo brez potrebe trati čas, ko pa je še toliko stvari za postoriti, še toliko poti za prehoditi. Ljudi moti, če se kdo ustavi. Ampak jaz sem danes naredil prav to. Ustavil sem se. Najprej v koloni med Izolo in Strunjanom, potem pa skupaj s svojimi sodelavci, s kaplani naše škofije, in novim koprskim škofom Jurijem na našem letnem srečanju v Strunjanu. Ustavil. Premeril pot za nazaj in skupaj z njimi gledal naprej. V sproščenem vzdušju, v molitvi, med smehom in bratsko podp...

Dragi nekdo! Navsezgodaj, ravno po jutranji molitvi v kapeli, sem odkril, da so srne spet pojedle cvetove vrtnic, ki so bili ravno na tem, da se odprejo in se pokažejo v vsej svoji lepoti. Malodane razjarjen sem se napotil proti jedilnici, z eno samo mislijo: to bo vojna, srne, to bo vojna! Tekom dopoldneva sem počasi padel v malodušje, da tako ali tako nima nobenega smisla boriti se, ker jih pač ne bom mogel odgnati. In da bom iz razočaranja kar požagal vse vrtnice in se pač vdal v to, da z vrtnicami na tem pustem zidu za kapelo, kjer bi lahko nastala hvalnica stvarstva, pač ne bo šlo. Potem pa se mi je zgodila zanimiva stvar. V pralnici vsako dopoldne odmeva, včasih hrešči, glasba z Radia 1. Zadnje čase ga ne poslušam več, ker ima vedno iste komade in na milijone reklam, naše čistilke in perice pa so mu očitno še zveste. Tako je bilo tudi danes. Šel sem proti jedilnici (kako zanimivo, ista smer kot zjutraj, ko mi je v glavi odmevala vojna napoved srnam) in na poti me je iz zvoč...

Lahko si predstavljate kaos, ki vlada v Jeruzalemu. Kaos, ki je enak tistemu, ki vlada tam zunaj, tudi tukaj, tudi danes. Kaos, s katerim se boste soočili prav kmalu in ki vam bo segel do dna srca, do vaših najglobljih in najpomembnejših stvari vašega življenja. Vas je strah? Normalno, da vas je. Mene tudi, ko pomislim na vse gorje, na ves strup obupa, nesmisla in negotovosti, ki se pretaka po svetu in njegovih kraljestvih in se zažira v mlada srca ljudi, s katerimi živim. Soočam se z njim. In ko tuhtam, ko razmišljam, kako bi ga iz njih in iz svojega življenja pregnal, ko se z njim soočam iz oči v oči, vidim, kako nemočen sem. To svojo nemoč sem kot duhovnik prvič občutil, ko sem se prvič usedel v spovednico. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, povsem neizkušeni človek stopiti v sredo zla in hudega, med bremena in krivde človeštva, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil in kaj naj bi storil. Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno...

Dragi nekdo! Nekje sredi današnje pogrebne maše na pokopališču je zunaj začelo zelo močno pihati. Tisti veter pred nevihto je natanko takšen. Za trenutek me je spreletelo, da bom morda moker kot cucek, ker nas je čakalo še to, da mrtvo telo položimo v grob. Toda ko smo prišli ven, je sicer resda še vedno močno pihalo, a brez ene same kaplje dežja. Še več, ko sem odhajal od pokopališča, se je točno nad njim naredila luknja v oblakih in skoznjo je kot iz nebes posijalo nekaj žarkov sonca. Ni bil to navaden pogreb. Mislil sem, da bo. Žene, ki sem jo pokopaval, nisem še nikdar srečal. Zato sem menil, da bo to pač še eden izmed mnogih pogrebov ljudi, ki jih nisem poznal. Motil sem se. Ko sem prišel tja, sem zagledal njeno sorodstvo, ki sem ga precej dobro poznal. In vse se je takoj spremenilo. Nasploh sem cel dan spoznaval, da morda ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Ko sem šel ven, sem ugotovil, da je zunaj pretoplo za še en rokav, pa čeprav je od znotraj izgledalo, da je precej...

Dragi nekdo! Poznaš tisti občutek, ko ti je lepo in uživaš v edinstvenosti trenutka, pa hkrati gledaš na njegovo senco in veš, da je ta lepota tik pred koncem? Sam ga doživljam kar naprej. Na porokah, na obiskih pri prijateljih, na praznovanjih, v pričakovanjih ... Ali pa ob razgledu na vrhu hriba, ko kar ne bi hotel nazaj v dolino. Ali ob opojnem dišanju akacije, ki bi jo raje vso popil, kot da bi pustil, da se razdiši. Ali ob današnjem uradnem slovesu maturantov. Vsakdo bi rad, da bi takšen trenutek trajal, da se ne bi končal. Pa se konča. Slejkoprej se konča. To je sicer logično. A ravno ta logičnost ima v sebi skrito veliko nevarnost. Namreč to, da potem v vsakem lepem trenutku, ki ti je dan, misliš na to, da ga bo kmalu konec. In si namesto z lepoto obdan z grožnjo. Kakor da bi rože, ki jih dobiš v dar, vrgel v smeti, ker bodo itak kmalu segnile. Zakaj vidim v tem tako veliko nevarnost? Ker se mi zdi, da v takih trenutkih mislim, da sem njihov lastnik, da mi ti trenutki prip...

Za nami je prvi polfinale. Razplet je bil dokaj pričakovan, ker je bilo kvalitetnih skladb bolj malo, predvsem kar zadeva izvedbo. V drugem bo gneča malo večja, izbor pa - po moje - težji. A smo optimisti. Oglejmo si še drugi polfinale, ki nas čaka jutri. Skupaj z našo Evo. :) 1. Srbija – Željko Joksimović: Nije Ljubav Stvar Drugi polfinale bo odprla čudovita srbska pesem, ki v začetku nekoliko spominja na znano skladbo Colplayev. Pesem, kakršnih smo od Željka vajeni – torej globoka, občutena, s polno čustvi, s pomenljivim besedilom. Pisana na kožo slovanski duši. Zame poleg naše Eve najlepša. In menim, da je letos v igri za skupno zmago. 2. Makedonija – Kaliopi: Crno I Belo Bivše-jugoslovanski polfinale se nadaljuje kar takoj z drugo pesmijo, ki me navduši. Kaliopi je združila inovativnost, kar daje pesmi moč in čar, in poslušljivost, ki pritegne. Tudi tale pesem mi je zelo všeč in mislim, da ne bom edini. Finale zagotovljen. Tam pa ... zna presenetiti. 3. Nizoze...

Dragi nekdo! Zaspan dan je bil danes. Zelo zaspan. Kot bi ga vlekel na vse štiri konce in bi ga povsod nekaj ostajalo. Tudi vzdušje v hiši in izven nje je bilo temu podobno. A če smo se drug drugemu približali in začutili gorkoto drugega srca, se je ozračje takoj spremenilo. Potem se je zalesketal tudi kak nasmeh, človek se je takoj bolje počutil in, glej no glej, naenkrat je bil dan lahko celo prijeten. Pa čeprav si še minuto prej mislil, da te bo mimoidoči obgrizel. Res, ni vse tako temno, ko se približamo drug drugemu, pa čeprav se je zdelo tako. Pa še nekaj mi je dajalo svetel obraz, čeprav je dan čemeren in mi vsi z njim. Zvečer se začne Evrosong. Vem, verjetno se ti zdi smešno, morda celo banalno, ampak to je res stvar, ki se je veselim, ki jo toliko časa že komaj čakam, ker gre za nekaj, kar mi je preprosto všeč. Že misel na to, kaj me čaka zvečer, mi je dajala veselja in dobre volje. Kot da bi mi nekaj sijalo v obraz in bi se od njega odbijalo v mojo okolico. Dobro, Evros...

Dragi nekdo! Še vedno živim od včerajšnjega veselja. Še vedno. Tako močno veselje, za katerega ne vem natančno, kje, kdaj in zakaj se je rodilo. Kar zgodilo se je, že v samem pričakovanju birme moje sorodnice in prijateljice Anje, ki sem ji bil boter. In to veselje še kar traja. Kljub temu, da je danes kot vsakokrat po velikih in bogatih dogodkih mojega življenja na vrata spet potrkal kruti vsakdan s hudimi preizkušnjami ljudi, ki so mi dragi. Jaz pa še vedno vesel. Je to greh? Je grdo, da se ti veseliš, medtem ko je drugim težko? Morda je to za koga smešno vprašanje. Zame ne. Ker imam občutek, da tega mojega veselja drugi ne jemljejo kot nekega plamenčka, ob katerem bi se lahko sami pogreli, si otoplili dušo in se vsaj malo potolaženi vrnili v svoj težki svet. In potem se mi zazdi, kakor da sem egoist, ki uživa, medtem ko se drugi mučijo. Zato razmišljam naprej: je to prava ljubezen, da zavržeš svoje veselje in postaneš otožen in žalosten zato, da je drugemu lažje? Ali je bolj p...

Spet je Eurosong čas! Vsako leto me napolni z veseljem. Četudi to koga preseneti. Tudi letos že navdušeno čakam, da se začne, in vam v pričakovanju ponujam svoje mnenje o letošnjih nastopajočih. Letos smo v zbrani v Bakuju, prestolnici Azrebajdžana. Zaradi balade Ell & Nikki "Running Scared", ki je lani – čeprav napovedano – malce presenetila. Morda je bil to uvod v letošnji izbor pesmi, ki se je precej poenotil. Če namreč pogledamo v splošnem, gre na letošnjem Eurosongu pravzaprav za spopad med baladami in nekakšnimi »dance« skladbami. Nekaj jih je tudi žanrsko mešanih, a zelo malo. Ugibati, kaj bo letos ganilo srca poslušalcev, je verjetno od vseh let najtežje. Ker je stvar zelo izrazito mahnjena na dva pola. Eni prisegajo na balade, kjer pride do izraza kvaliteta pevca in sorazmerna globina pesmi, pri dance komadih pa gre za hitro dopadljivost, večkrat tudi na račun kvalitete pesmi, saj so v večini primerov to pesmi, ki v nedogled ponavljajo iste ritme, besedila, ...

Ta teden sem se pogovarjal s šestnajstletnim fantom, ki se počuti zato, ker še ni imel izkušenj s spolnimi odnosi, manjvrednega v družbi svojih vrstnikov. Doživel sem, kako so se posmihali dekletom, ki so bila pripravljena sprejeti službo molivca v dijaškem domu. Skupaj z vami sem pospremil še eno gorenje križa nad Strunjanom. Še mnoge druge dokaze boste našli, ki vam bodo povedali, da krščanstvo za ta svet ni naravno, ni sprejemljivo. » Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta .« Na tem mestu ne želim igrati vloge žrtve, tudi nočem, da bi se vi tako počutili ali razmišljali o tem. Ker tudi Jezusov namen, ko govori o kristjanih, ki niso od sveta, ni tak. Pravzaprav želiva tako Jezus kot jaz povedati, da smo kristjani od sveta drugačni . Pa ne zato, ker bi si želeli biti drugačni, ampak ker je svet zavezan drugačnim zapovedim kakor kristjani. Takšnim, ki jih kristjan ne more sprejeti. Ker niso zrasle iz resnice. Ker človeku ne služijo, temveč ga napravljajo za sužnja. Ker ne vodijo ...

Dragi nekdo! Ko gledam nazaj, na današnji dan, pravzaprav ne morem reči, da sem doživel kakšno posebej pomembno stvar. Kakšno stvar, ki bi me zdaj vznemirjala in mi ne bi dala miru ali ki bi me držala v evforiji. Kot vsak dan, nekaj grenkih in nekaj lepih spoznanj, kot vsak dan veliko ljudi, vsak pa s svojo zgodbo. Tiho dekle, ki so ji podarili ne preveč lep smeh. Frizerka in njene stranke in kako rase krompir kar na balkonu. Stara gospa, ki mi je darovala za mašo in pripovedovala o starih dobrih časih. Sto in ena reč na konferenci. Potem obrazi pri maši, eni veseli in nasmejani, drugi zdolgočaseni, tretji nekje v svojem svetu. In tuhtanje, kaj je to »mrva«, ker se mora človek vsak dan naučiti kakšno novo stvar. Nič posebnega, kajne? Skozi takšnole rutino se lahko človek mimogrede izgubi. Pač hodi svojo pot, ne da bi pogledal desno ali levo ali navzgor, ker je itak vsak dan enako. Isti obrazi, iste obveznosti, isti napori, iste zahteve, iste dolžnosti, ista pravila. Hitro, zelo hit...

Dragi nekdo! Verjamem, da so take stvari, kot je nakupovanje oblek, za mnoge punce razvedrilo, morda celo zabava. Zame ni. Zame je to predvsem napor, ki nastopi zaradi nujnosti – ker jih pač moram kupiti iz tega ali onega razloga. Če ti torej povem, da sem se danes podal v misijo »Obleka za birmanskega botra«, potem veš, da je za mano dolg in naporen dan. Z veliko tekanja in iskanja primernih stvari za nedeljo, ko bom boter. In sredi vsega tega napora, ko sem po nekaj ponesrečenih obiskih trgovin postal že malce siten in brezvoljen, sva se s prijateljico usedla in nekaj popila. Odžejalo me je, mi dalo moči in volje in me spet pognalo v tek. Da sem to misijo uspešno pripeljal do konca in sedaj zelo lepa nova srajca čaka nedeljsko praznovanje. Saj menda nisi pomislil, da me je odžejala voda, kajne? Ne, seveda ne. Družba moje najboljše prijateljice, njene besede, njena volja, njena potrpežljivost z mano in mojimi muhami (verjemi, ko kupujem obleke, sem res preveč izbirčen). Njeno sr...

Dragi nekdo! Danes sem posejal cinije. Drobne in majhne, a tako pisane in prisrčne cvetlice so to. Piše, da kalijo od 7 do 14 dni. Torej se nadejam, da bom čez en teden ali kak dan kasneje že videl, kako se je v njih zbudilo življenje. En teden, pa se začne življenje. Mar ni to čudež? Kaj pa 26 dni? Je to dovolj, da zrase cvet? Tega ne vem. Je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je. Danes sem se prepričal o tem. Kajti danes nisem sejal samo cinij. Danes smo skupaj z drugimi posejali tudi mlado življenje. Ime ji je bilo Klara. Živela je življenjce, dolgo 26 dni. Prezgodaj se je rodila, v 27. tednu nosečnosti. In na zemlji v svoji družini preživela manj kot en mesec. Danes smo jo položili v majhno, belo krstico in jo posejali v grob. Vse je bilo tako majhno. Krstica, velika kot moj komolec, majhne rože in majhna jama. In vse je bilo tako belo. Tako razpeto med žalost in veselje, med nežnost in med krutost, med nežne otroške glasove in hlipanje ...

Dragi nekdo! Si me predstavljaš v rdečih hlačah? Tudi jaz ne. A danes, ko sem hodil po trgovinah in iskal kakšne hlače, ki bi mi bile všeč, sem jih pogledal celo množico, pa mi nobene niso vzbudile zanimanja. Razen nekih živo rdečih hlač. In danes sem bil dovolj spočit, dovolj vesel in dovolj mladostno razposajen, da sem si rekel: »Zakaj pa ne?« In sem jih pomeril. Kot ulite so bile zame. Dobro sem se počutil v njih in sploh niso bile tako odbito drugačne, kot sem si predstavljal, ko sem jih gledal na polici. Ampak potem se je začel drugi del. Vedno se začne ta drugi del, ko pridem pred nek nov izziv svojega življenja, pred nekaj novega in drugačnega, morda nenavadnega in drznega. Moje notranje spraševanje. »Kaj si bodo mislili, če me bodo zagledali v rdečih hlačah? Da se mi je utrgalo. In da sem nek drug človek, kakršnega me ne poznajo. Smejali se mi bodo.« Uh, sovražim te glasove v svoji glavi. Gledal sem tiste žive rdeče hlače. Tako drugačne so bile od mojih prejšnjih hlač. Do...

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljal k maši. Srečal sem dekle in z njo malce pokramljal. Na kratko sem ji omenil, da grem k maši in da bo pri njej tudi kratka pridiga. In tedaj mi je rekla: »Prosim, samo ne govorite, da nas ima Bog rad. Stalno poslušam o tem.« Bodimo si na jasnem: to dekle je o tem v cerkvi stalno poslušala. Nikdar pa tega ni občutila. Za to je šlo. Nikdar ni verjela, da je to res. In morda še vedno ne. Zakaj je to tako pomembno, da me je streslo, ko sem to slišal? Občutje in zavest, da te ima nekdo rad, je ključno za razvoj človeka, ne samo kristjana. Toliko bolj občutje in zavest, da te ima Bog rad. Ker gre za neko generalno ljubezen, ljubezen, ki – v nasprotju s človeško – ne bo nikdar ugasnila. In če tega občutka ni, človek nikdar ni človek, še manj kristjan. » Ostanite v moji ljubezni ,« ponavlja Jezus. Ostanite v zavesti, da vas imam rad. Da je vse, kar se vam dogaja, vse, kar vas obdaja, izraz moje ljubezni do vas. Ostanite za vedno v tem, ker je...

Dragi nekdo! Ena od mojih recimo slabih lastnosti je, da si ne zapomnim svojih sanj. Medtem ko drugi okoli mene navdušeno ali grozeče pripovedujejo, kakšne prigode so se jim spletle v času nočnega počitka, jaz samo skomignem z rameni. Vse, kar lahko povem, je samo to, ali sem spal dobro ali slabo. Ponavadi. Ni pa vedno tako. Včasih se mi zgodijo sanje, ki me pretresejo ali mi dajo misliti. Takrat pa si jih zapomnim. Ne samo to. Zaposlujejo mi misli čez dan. Silijo me, da o njih premišljujem in se sprašujem, če mi morda želijo kaj sporočiti. Pravijo, da so sanje večinoma projekcija strahov, želja ali razmišljanj, ki jih človek ustvari čez dan. Verjetno res. Mislim pa, da so kdaj še kaj več kot to. Da so tudi neke vrste sporočila. Ja, kot si uganil iz dolgega teoretičnega uvoda so se mi danes zgodile takšne sanje. Takšne delikatne sanje, o katerih premišljuješ, ali jih ni bolje skriti nekam daleč v globine svojega srca in se k njim vračati sam, samo ti in nihče drug. So takšne stva...

Dragi nekdo! Ta sreda je pač bila kot vsaka prva delovna sreda v mesecu namenjena srečanju duhovnikov vipavske dekanije. Glede na to, da nam je vsem bolj ali manj jasno, kakšno je starostno stanje duhovnikov po Sloveniji, verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem na teh srečanjih vedno daleč najmlajši. In to je dejstvo, ki me včasih obliva s hvaležnostjo, včasih celo s ponosom, veliko večkrat pa tudi z vzdihovanjem, morda tudi z rahlo skrbjo in negotovostjo. Ne bom tajil. Na naših srečanjih se večkrat srečam tudi s tistim občutkom, ko se primeš za čelo in si misliš, kaj sploh počneš tukaj. Čutiš se daleč, vsaj tako daleč, kot se verjetno oni čutijo daleč od tebe. Pa čeprav smo v isti službi, oznanjamo istega Kristusa, služimo isti Cerkvi, za nameček še na istem področju, z bolj ali manj podobnimi ljudmi. Poleg tega, da smo različnih starosti, rojeni v razmaku natančno šestdesetih let (in sicer do dneva natančno), kar pomeni generacijsko izredno pester izbor, smo nabrani tudi z v...

Dragi nekdo! Če sem se danes s čim res velikokrat, morda celo prevečkrat srečal, so bili to porazi. Ne toliko moji porazi – jaz sem ga doživel samo pri teršetu – temveč porazi ljudi, ki so mi pri srcu. Razočaranja, težave, žalost, neuspehi, če jih poimenujem bolj široko. Porazi, ob katerih nimaš kaj reči. In občutiš tudi svoj poraz, svojo nemoč – ker ne moreš pomagati in je vse, kar imaš, samo nemočna in težka tišina. Imaš pa vendarle še nekaj. Imaš bližino. In vsak poraz je manj grenak, če imaš ob sebi nekoga, ki ne more nič reči, ki samo ždi ob tebi in trpi skupaj s teboj. Neprecenljivo je to. Ker veš, da v porazu nisi sam. Še nekdo se čuti poražen, ker bi rad zmagoval nad tvojo bolečino in tvojim razočaranjem, pa nima moči, da bi karkoli naredil. Naj se mi zdi še tako čudno, ima poraz dobro stran. Vzbuja ljubezen. Da, veliko bolj kakor zmage in moč prebuja ljubezen nemoč in poraz. In morda je v tem sladkost poraza – da zaradi njega veliko bolj občutiš rešitev, bližino, pomoč i...

Dragi nekdo! Ko ti danes pišem tele vrstice, me boli glava in moje grlo ni najbolj v redu. Angina? Morda. Bomo videli, kaj jutri poreče medicinska stroka. Jaz vem samo eno – tisto temeljno stvar, ki mi gre vsakič po glavi, kadar zbolim: ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko zboliš, imaš samo eno. Vem, ne gre za kakšno hudo stvar. Samo majcena, nedolžna bolezen. »Boleznica«, ob kateri bi moral samo zamahniti z roko, če pomislim na kakšno hudo bolezen, pri kateri življenje visi na nitki. Pa vendar je bolezen. In vsaka bolezen rodi enako vprašanje: »Zakaj?« Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno zdaj, ko je pomlad? Zakaj? Morda je to nesmiselno vprašanje, kaj pa vem. Pa se vendar poraja in išče odgovor, ki bi ga vsaj za trenutek malce pogasil. Razmišljam. In ne najdem drugega odgovora, kakor je tale, ki sem se ga že velikokrat učil, pa še nikoli do konca naučil: da ti včasih morda kakšna stvar zmanjka prav zato, da bi jo bolj cenil. Da bi jo bolje izkoristil in da bi to, da jo imaš, naslednjič b...

V svojem srečevanju s sodobnim svetom vse bolj opažam, kako veliko in celo vedno več je v njem starega . Da se ne bomo narobe razumeli: ne starih ljudi, temveč starega , ki nima nobene zveze s telesno starostjo. Starega, umirajočega življenja, ki se ulenjuje, ki širi negativizem, obup in črnogledost, starega, ki je utrujeno življenja in boja, ki ga sleherno življenje zahteva. In ne, ne mislim, da je to staro posledica staranja prebivalstva, niti ne težkih časov, ki jih imamo, temveč tega, da nam je preprosto zmanjkalo življenjskega soka. Tega pa zmanjka takrat, kadar mladika nima povezave s trto, na kateri je zrasla. Res, mladiko lahko obrezuje, skubi ali uničuje marsikaj, a vse dokler je v njej življenje, dokler je v njej odločitev, da ostane na trti, vse dotlej bo vedno znova in znova vsako pomlad poganjala liste. Vse dotlej bo v njej pomlad, mladost, ne glede na to, koliko je stara. Verjetno to velja za vsakršne povezave in odnose. Govorim pa o naši najpomembnejši povezavi ...

( Opomba: v mesecu maju v dijaškem domu prebiramo malce drugačne šmarnice. So moj osebni dnevnik, ki ga bom objavljal tudi na teh straneh. Zakaj? Ker hočemo skozi šmarnice povedati, da je treba iskati vrednote in Boga v svoji vsakdanjosti, jih vključevati in preverjati v konkretnih stvareh, ki jih živimo. Ti kratki dnevniški opisi želijo biti dnevnik kristjana, ki išče in ki v svojem iskanju pada in vstaja in v svojem življenju išče prostor za Boga. Da bi ga našli tudi vsak v svojem. ) Dragi nekdo! Ni nujno, da so življenjske lekcije trde in grenke. Več jih je in bolj tehtne so takšne, to prav gotovo, pa vendar se lahko tudi iz lepih naučiš marsikaj. Kot recimo danes, ko sem dobil sms, ki me je do kraja presenetil. Ampak najprej zgodovina. Tudi če nisem njen ljubitelj, bo tule služila, da se bo stvar bolje razumela. Bilo je pred petimi leti, ko sem bil diakon v Šturjah. Imel sem srečo, da sem takrat dobil nekaj zelo dobrih prijateljev. Takrat sem imel idejo, da mora pesnik umreti...