Preskoči na glavno vsebino

Drugačni

Ta teden sem se pogovarjal s šestnajstletnim fantom, ki se počuti zato, ker še ni imel izkušenj s spolnimi odnosi, manjvrednega v družbi svojih vrstnikov. Doživel sem, kako so se posmihali dekletom, ki so bila pripravljena sprejeti službo molivca v dijaškem domu. Skupaj z vami sem pospremil še eno gorenje križa nad Strunjanom. Še mnoge druge dokaze boste našli, ki vam bodo povedali, da krščanstvo za ta svet ni naravno, ni sprejemljivo. »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta


Na tem mestu ne želim igrati vloge žrtve, tudi nočem, da bi se vi tako počutili ali razmišljali o tem. Ker tudi Jezusov namen, ko govori o kristjanih, ki niso od sveta, ni tak. Pravzaprav želiva tako Jezus kot jaz povedati, da smo kristjani od sveta drugačni. Pa ne zato, ker bi si želeli biti drugačni, ampak ker je svet zavezan drugačnim zapovedim kakor kristjani. Takšnim, ki jih kristjan ne more sprejeti. Ker niso zrasle iz resnice. Ker človeku ne služijo, temveč ga napravljajo za sužnja. Ker ne vodijo v življenje, marveč v smrt.

Kristjan je zato drugačen – ker ne more sprejeti laži, če pozna resnico; ne more sprejeti smrti, če pozna pot v življenje; ker ne more verjeti nikomur drugemu, če je spoznal nekoga, ki ga ima rad bolj kot vse na svetu. Ne more hoditi za nobeno drugo stvarjo, če je spoznal ljubezen Boga.

Drugačnost pa moti. Vedno moti. Ker vzbuja slabo vest. In ker – če je prava in resnična – spreminja. Kakor luč v temi, ki jo začne uničevati in spreminjati v svetlobo, ko se pojavi v njej.

Ampak »biti v svetu, a ne biti od sveta« seveda ne pomeni, da v ta svet ne sodimo. Nasprotno. V tem svetu imamo pomembno vlogo, ker svet lahko preživi samo, če bo v njem vedno dovolj ljudi, ki bodo resnico evangelija sprejeli za svojo in jo vsak dan živeli. Z malim, navadnim, na videz nepomembnim življenjcem bodo obdržali svet pri življenju. Če bodo seveda temu, kar so spoznali za resnično, ostali zvesti. Če bodo ostali zvesti evangeliju v vsakem dihu, v vsaki odločitvi. Pa čeprav to pomeni biti trn v peti celotnega sveta.

Ker drugače ne morejo. Ker vedo, da je resnica edina pot do svobode, sreče in ljubezni. Edina pot do človeka. Edina pot do Boga. Ker pomeni biti v resnici biti eno z Bogom: biti svoboden, čeprav zavezan, biti srečen, čeprav zavržen, biti ljubljen, čeprav se zdi, da te nihče ne ljubi.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m