Dragi nekdo!
Še vedno živim od včerajšnjega veselja. Še vedno. Tako močno veselje, za katerega ne vem natančno, kje, kdaj in zakaj se je rodilo. Kar zgodilo se je, že v samem pričakovanju birme moje sorodnice in prijateljice Anje, ki sem ji bil boter. In to veselje še kar traja. Kljub temu, da je danes kot vsakokrat po velikih in bogatih dogodkih mojega življenja na vrata spet potrkal kruti vsakdan s hudimi preizkušnjami ljudi, ki so mi dragi.
Jaz pa še vedno vesel. Je to greh? Je grdo, da se ti veseliš, medtem ko je drugim težko?
Morda je to za koga smešno vprašanje. Zame ne. Ker imam občutek, da tega mojega veselja drugi ne jemljejo kot nekega plamenčka, ob katerem bi se lahko sami pogreli, si otoplili dušo in se vsaj malo potolaženi vrnili v svoj težki svet. In potem se mi zazdi, kakor da sem egoist, ki uživa, medtem ko se drugi mučijo. Zato razmišljam naprej: je to prava ljubezen, da zavržeš svoje veselje in postaneš otožen in žalosten zato, da je drugemu lažje? Ali je bolj prav to, da goriš in svetiš, pa čeprav sam ne veš, ali to tvoje veselje komu sveti ali ne?
Želel bi si, da to moje veliko in prostrano veselje, ki mi ga je podaril Gospod – ker drugega vira te neverjetne sreče res ne morem najti – vžiga upanje tudi drugim. In mislim, da moram biti takšen, kot sem, tudi danes. Poln veselja tudi sredi krutega sveta. Pa čeprav edini, pa čeprav sam. Ker menim, da sem to bogastvo prejel z razlogom. Da bi tam, kjer sem, s svojim veseljem govoril o sreči tistega, ki ima Boga. Tudi tistim, ki se jim je danes posul svet. Tudi tistim, ki se čutijo same in zapuščene. Tudi tistim, ki samo preživljajo dan za dnem brez kakršnega koli razloga za veselje. Tudi tistim, ki pač gredo mimo, ne da bi jih moje veselje kaj posebej ganilo. Tudi tistim, ki mislijo, da se mi je samo strgalo in da bo že minilo.
Ne morem drugače. Ker je to veselje preveliko za moje srce. Včeraj sem vse naokoli kar objemal, največ svojo drago birmanko. In danes bi storil enako. Pa bom rajši nekaj tega veselja prenesel še v te vrstice. Zate. Ker ga ne želim in ne morem imeti samo zase. In to je znamenje, da je to veselje pravo.
Morda ob tem misliš: »Ha, se bo že prebudil iz teh sanj.« Ja, morda bo že jutri v moj svet odjeknila novica, ki mi bo vzela nasmeh z obraza. In če to veselje ni pristno, če to veselje ni pravo, potem bo s to novico pospravilo kovčke in izginilo neznano kam; verjetno se bo šlo napit v bližnji bar k Marjanci. Če pa je pravo, potem bom skupaj s teboj jutri spet tukaj, srečen, da si, da obstajaš. In da me imaš tu, v svojem življenju. Pa čeprav brez nasmeha. In tega veselja mi nihče ne bo vzel.
Še vedno živim od včerajšnjega veselja. Še vedno. Tako močno veselje, za katerega ne vem natančno, kje, kdaj in zakaj se je rodilo. Kar zgodilo se je, že v samem pričakovanju birme moje sorodnice in prijateljice Anje, ki sem ji bil boter. In to veselje še kar traja. Kljub temu, da je danes kot vsakokrat po velikih in bogatih dogodkih mojega življenja na vrata spet potrkal kruti vsakdan s hudimi preizkušnjami ljudi, ki so mi dragi.
Jaz pa še vedno vesel. Je to greh? Je grdo, da se ti veseliš, medtem ko je drugim težko?
Morda je to za koga smešno vprašanje. Zame ne. Ker imam občutek, da tega mojega veselja drugi ne jemljejo kot nekega plamenčka, ob katerem bi se lahko sami pogreli, si otoplili dušo in se vsaj malo potolaženi vrnili v svoj težki svet. In potem se mi zazdi, kakor da sem egoist, ki uživa, medtem ko se drugi mučijo. Zato razmišljam naprej: je to prava ljubezen, da zavržeš svoje veselje in postaneš otožen in žalosten zato, da je drugemu lažje? Ali je bolj prav to, da goriš in svetiš, pa čeprav sam ne veš, ali to tvoje veselje komu sveti ali ne?
Želel bi si, da to moje veliko in prostrano veselje, ki mi ga je podaril Gospod – ker drugega vira te neverjetne sreče res ne morem najti – vžiga upanje tudi drugim. In mislim, da moram biti takšen, kot sem, tudi danes. Poln veselja tudi sredi krutega sveta. Pa čeprav edini, pa čeprav sam. Ker menim, da sem to bogastvo prejel z razlogom. Da bi tam, kjer sem, s svojim veseljem govoril o sreči tistega, ki ima Boga. Tudi tistim, ki se jim je danes posul svet. Tudi tistim, ki se čutijo same in zapuščene. Tudi tistim, ki samo preživljajo dan za dnem brez kakršnega koli razloga za veselje. Tudi tistim, ki pač gredo mimo, ne da bi jih moje veselje kaj posebej ganilo. Tudi tistim, ki mislijo, da se mi je samo strgalo in da bo že minilo.
Ne morem drugače. Ker je to veselje preveliko za moje srce. Včeraj sem vse naokoli kar objemal, največ svojo drago birmanko. In danes bi storil enako. Pa bom rajši nekaj tega veselja prenesel še v te vrstice. Zate. Ker ga ne želim in ne morem imeti samo zase. In to je znamenje, da je to veselje pravo.
Morda ob tem misliš: »Ha, se bo že prebudil iz teh sanj.« Ja, morda bo že jutri v moj svet odjeknila novica, ki mi bo vzela nasmeh z obraza. In če to veselje ni pristno, če to veselje ni pravo, potem bo s to novico pospravilo kovčke in izginilo neznano kam; verjetno se bo šlo napit v bližnji bar k Marjanci. Če pa je pravo, potem bom skupaj s teboj jutri spet tukaj, srečen, da si, da obstajaš. In da me imaš tu, v svojem življenju. Pa čeprav brez nasmeha. In tega veselja mi nihče ne bo vzel.
Tvoj brat Marko
Moje ime je John. Bom z veseljem delim svoje pričevanje za vse moje prijatelje, ker sem nikoli ne verjamem da bom imel punco nazaj. Ko sem jo poklical nikoli vzel moje klice, me je črta na svoji Facebook in je spremenila Facebooka status.when sem šel z njo na njeno delovno mesto je povedala njeni prijatelji nikoli ne želite videti me.I poskusili vse, kar sem lahko naredil to imela svojo s sabo, ampak vse se ni izšlo, dokler sem spoznal človeka, ko sem potovanje v Afriko, da spoznaš mojega aunt.I mu povedal svoj problem in vse so se skozi pri pridobivanju hrbtu in kako se mi sramote v svojem mestu of delo, mi je rekel, da me bo pomagalo, ampak ne verjamem, da je v prvem place.but je prisegel, da mi bo pomagal, in mi je povedal, zakaj je moja punca me je pustila in tako mi je povedal nekaj skritih secrets.i je bil presenečen, ko sem slišal, da od njega, rekel je, da bo uročil za mene in bom videl rezultate v naslednjih nekaj dneh .. potem pa sem potovanje nazaj domov naslednji dan in sem ga poklical, ko sem prišla domov, je je dejal, da je zaseden vlivanje te napade in ga je kupil vse surovine, potrebne za napade, je dejal am bomo videli pozitivne rezultate v naslednjih 3 dneh, je v četrtek. Moje dekle me je točno ob 10:35 v četrtek in opravičilo za vse, kar je bilo storjeno, je rekla, da nikoli ni vedel, kaj počne je obljubila, da ne bo to again.It je kot jaz privide, ko sem slišal, da od nje in ko sva končala klic, sem poklical človeka in mu rekel, moja punca me je poklical na telefon opravičila. Sem to objavo na forumu za vse, ki se zanimajo za izpolnjevanje človek za pomoč je to njegov e-poštni naslov: Ancientijebudespelltemple@gmail.com Vse moram reči, je, HVALA VAM ZDRAVNIKA
OdgovoriIzbriši