15. dan: Postanek je pomembnejši od poti
Dragi nekdo!
Čisto mirno je bilo danes zjutraj morje. Gladko. Kot ogledalo. In kot vsak dan se je mimo njega vilo na tisoče avtomobilov. Noben se ni ustavil, da bi se pogledal v njem. Morda zato tudi danes ni izvedel, da se na njem blešči nepopisna lepota, o kateri mu bo težko kdo spregovoril, ki jo bo težko v kom videl. Morje pa je bilo tam. Samo ustaviti bi se bilo treba.
Seveda, težko je govoriti o tem, da bi se kdo ustavil na prometni cesti. Oglasilo bi se na tisoče trobelj, noro bi hupale in govorile, da nekdo brez potrebe trati čas, ko pa je še toliko stvari za postoriti, še toliko poti za prehoditi. Ljudi moti, če se kdo ustavi.
Ampak jaz sem danes naredil prav to. Ustavil sem se. Najprej v koloni med Izolo in Strunjanom, potem pa skupaj s svojimi sodelavci, s kaplani naše škofije, in novim koprskim škofom Jurijem na našem letnem srečanju v Strunjanu. Ustavil. Premeril pot za nazaj in skupaj z njimi gledal naprej. V sproščenem vzdušju, v molitvi, med smehom in bratsko podporo kaplanov, v modrovanju in spoštovanju škofa Jurija, ki nas je kakor oče sprejel za svoje. In ja, tudi med dveurnim kosilom in klepetanjem tja v tri dni.
In potem sem se ustavil še ob večernem branju poezije. Toliko sem še imel za opraviti, tudi tele vrstice sem še moral napisati, zmoliti brevir, se pripraviti za jutri, razmisliti o darilu za mojo nečakinjo. Pa sem se ustavil. Ker je, če uporabim besede znanega slovenskega podjetja, »postanek pomembnejši od poti.« Tam, ob kraju poti, so sicer nenujne, a pomembne stvari, ki hranijo življenje. Pa kaj če trobijo za menoj. Naj raje trobijo, kot pa da na koncu poti ugotovim, da sploh ne vem, kje sem bil in kaj sem videl, od kod in kam sem prišel, s kom sem se vozil. In kdo sem sploh bil na teh svojih poteh.
Odgovor na to čaka na mirni morski gladini. In jaz se vsak dan peljem mimo.
Čisto mirno je bilo danes zjutraj morje. Gladko. Kot ogledalo. In kot vsak dan se je mimo njega vilo na tisoče avtomobilov. Noben se ni ustavil, da bi se pogledal v njem. Morda zato tudi danes ni izvedel, da se na njem blešči nepopisna lepota, o kateri mu bo težko kdo spregovoril, ki jo bo težko v kom videl. Morje pa je bilo tam. Samo ustaviti bi se bilo treba.
Seveda, težko je govoriti o tem, da bi se kdo ustavil na prometni cesti. Oglasilo bi se na tisoče trobelj, noro bi hupale in govorile, da nekdo brez potrebe trati čas, ko pa je še toliko stvari za postoriti, še toliko poti za prehoditi. Ljudi moti, če se kdo ustavi.
Ampak jaz sem danes naredil prav to. Ustavil sem se. Najprej v koloni med Izolo in Strunjanom, potem pa skupaj s svojimi sodelavci, s kaplani naše škofije, in novim koprskim škofom Jurijem na našem letnem srečanju v Strunjanu. Ustavil. Premeril pot za nazaj in skupaj z njimi gledal naprej. V sproščenem vzdušju, v molitvi, med smehom in bratsko podporo kaplanov, v modrovanju in spoštovanju škofa Jurija, ki nas je kakor oče sprejel za svoje. In ja, tudi med dveurnim kosilom in klepetanjem tja v tri dni.
In potem sem se ustavil še ob večernem branju poezije. Toliko sem še imel za opraviti, tudi tele vrstice sem še moral napisati, zmoliti brevir, se pripraviti za jutri, razmisliti o darilu za mojo nečakinjo. Pa sem se ustavil. Ker je, če uporabim besede znanega slovenskega podjetja, »postanek pomembnejši od poti.« Tam, ob kraju poti, so sicer nenujne, a pomembne stvari, ki hranijo življenje. Pa kaj če trobijo za menoj. Naj raje trobijo, kot pa da na koncu poti ugotovim, da sploh ne vem, kje sem bil in kaj sem videl, od kod in kam sem prišel, s kom sem se vozil. In kdo sem sploh bil na teh svojih poteh.
Odgovor na to čaka na mirni morski gladini. In jaz se vsak dan peljem mimo.
Tvoj brat Marko
Marko, naj te tvoje šmarnice trajajo kar čez celo leto.... Imaš neverjeten dar. Tvoj Nekdo
OdgovoriIzbriši