7. dan: 26 dni
Dragi nekdo!
Danes sem posejal cinije. Drobne in majhne, a tako pisane in prisrčne cvetlice so to. Piše, da kalijo od 7 do 14 dni. Torej se nadejam, da bom čez en teden ali kak dan kasneje že videl, kako se je v njih zbudilo življenje. En teden, pa se začne življenje. Mar ni to čudež?
Kaj pa 26 dni? Je to dovolj, da zrase cvet? Tega ne vem. Je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je. Danes sem se prepričal o tem. Kajti danes nisem sejal samo cinij. Danes smo skupaj z drugimi posejali tudi mlado življenje.
Ime ji je bilo Klara. Živela je življenjce, dolgo 26 dni. Prezgodaj se je rodila, v 27. tednu nosečnosti. In na zemlji v svoji družini preživela manj kot en mesec. Danes smo jo položili v majhno, belo krstico in jo posejali v grob. Vse je bilo tako majhno. Krstica, velika kot moj komolec, majhne rože in majhna jama. In vse je bilo tako belo. Tako razpeto med žalost in veselje, med nežnost in med krutost, med nežne otroške glasove in hlipanje tistih, ki so jo komaj imeli priložnost spoznati.
Še enkrat ponovim: je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je.
Klara ni osvojila evropskega prvenstva. Ni rešila evra. Ni izumila zdravila proti raku. Ni napisala knjige. Ni posadila drevesa. Ni imela otrok. Ni imela svojega avta, ne računalnika, ne telefona. Ni se naučila matematike, ne angleščine.
Klara je živela. Bila je. In samo s tem, da je bila, je spremenila svet.
Klara je ustvarila družino. Borila se je, da je prišla na svet. Trpela je, da je staršema, ki sta jo pričakovala in se je veselila, podarila srečo, sta jo gledala 26 dni. Prinesla je veselje mnogim ljudem. Dokazala je moč življenja in ljubezni. Povezovala je ljudi, ki so zanjo molili. In mene je naučila, koliko je pomembno samo biti. Samo biti tam, kamor te je Bog poslal, ker je to tvoj najpomembnejši poklic.
Tako veliko pomembnih stvari v 26 dneh življenja.
Premišljujem, kaj jaz naredim s 26 dnevi svojega življenja. Premišljujem, kako dragocen je pravzaprav vsak dan, ki ga imam.
Danes sem posejal cinije. Drobne in majhne, a tako pisane in prisrčne cvetlice so to. Piše, da kalijo od 7 do 14 dni. Torej se nadejam, da bom čez en teden ali kak dan kasneje že videl, kako se je v njih zbudilo življenje. En teden, pa se začne življenje. Mar ni to čudež?
Kaj pa 26 dni? Je to dovolj, da zrase cvet? Tega ne vem. Je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je. Danes sem se prepričal o tem. Kajti danes nisem sejal samo cinij. Danes smo skupaj z drugimi posejali tudi mlado življenje.
Ime ji je bilo Klara. Živela je življenjce, dolgo 26 dni. Prezgodaj se je rodila, v 27. tednu nosečnosti. In na zemlji v svoji družini preživela manj kot en mesec. Danes smo jo položili v majhno, belo krstico in jo posejali v grob. Vse je bilo tako majhno. Krstica, velika kot moj komolec, majhne rože in majhna jama. In vse je bilo tako belo. Tako razpeto med žalost in veselje, med nežnost in med krutost, med nežne otroške glasove in hlipanje tistih, ki so jo komaj imeli priložnost spoznati.
Še enkrat ponovim: je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je.
Klara ni osvojila evropskega prvenstva. Ni rešila evra. Ni izumila zdravila proti raku. Ni napisala knjige. Ni posadila drevesa. Ni imela otrok. Ni imela svojega avta, ne računalnika, ne telefona. Ni se naučila matematike, ne angleščine.
Klara je živela. Bila je. In samo s tem, da je bila, je spremenila svet.
Klara je ustvarila družino. Borila se je, da je prišla na svet. Trpela je, da je staršema, ki sta jo pričakovala in se je veselila, podarila srečo, sta jo gledala 26 dni. Prinesla je veselje mnogim ljudem. Dokazala je moč življenja in ljubezni. Povezovala je ljudi, ki so zanjo molili. In mene je naučila, koliko je pomembno samo biti. Samo biti tam, kamor te je Bog poslal, ker je to tvoj najpomembnejši poklic.
Tako veliko pomembnih stvari v 26 dneh življenja.
Premišljujem, kaj jaz naredim s 26 dnevi svojega življenja. Premišljujem, kako dragocen je pravzaprav vsak dan, ki ga imam.
Tvoj brat Marko
Lep zapis. Klara se je dotaknila tudi mene. Pa še to:" Vi naredite mnogo s 26 dnevi svojega življenja."
OdgovoriIzbrišiČudovito, ker imate tak dar čutenja in pisanja. Res, Bogu hvala za vse.
Za danšnji in jutrišnji dan.
Krasno napisano, preprosto in vsakemu razumljivo.
OdgovoriIzbrišiKar nekajkrat sem prebrala vaše čudovite misli o Klari. Bila sem na njenem slovesu, zato vem kako resnične in pristne so. To je bilo angelsko slovo, prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Klare in njenih 26 dni, ki jih je delila z očkom in mamico. Kljub vsem nesmislu izgube,je bila prisotna živa vera v smisel in poslanstvo njenega kratkega bivanja med nami.
OdgovoriIzbrišiTo vero sem občutila zelo resnično.
Hvala Klara, od sedaj naprej si ti naša priprošnjica pri Bogu.
Tudi meni je bila dana milost, da sem bila ob njenem slovesu, tako vstajenjskem, kot doslej še nobenem.
OdgovoriIzbrišiČeprav so bile oči polne solza, je bil Božji dotik tako močan, da je duša prepevala "Res velik si Bog, pojte z mano velik si Bog, vsak bo videl, da je velik naš Bog".
Hvala Klara, ker smo po tebi začutili neskončno Božjo ljubezen, začutili živega Jezusa. Prosi za nas, da bi s svojim življenjem znali biti priče živega Boga.