Preskoči na glavno vsebino

7. dan: 26 dni

Dragi nekdo!

Danes sem posejal cinije. Drobne in majhne, a tako pisane in prisrčne cvetlice so to. Piše, da kalijo od 7 do 14 dni. Torej se nadejam, da bom čez en teden ali kak dan kasneje že videl, kako se je v njih zbudilo življenje. En teden, pa se začne življenje. Mar ni to čudež?

Kaj pa 26 dni? Je to dovolj, da zrase cvet? Tega ne vem. Je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je. Danes sem se prepričal o tem. Kajti danes nisem sejal samo cinij. Danes smo skupaj z drugimi posejali tudi mlado življenje.

Ime ji je bilo Klara. Živela je življenjce, dolgo 26 dni. Prezgodaj se je rodila, v 27. tednu nosečnosti. In na zemlji v svoji družini preživela manj kot en mesec. Danes smo jo položili v majhno, belo krstico in jo posejali v grob. Vse je bilo tako majhno. Krstica, velika kot moj komolec, majhne rože in majhna jama. In vse je bilo tako belo. Tako razpeto med žalost in veselje, med nežnost in med krutost, med nežne otroške glasove in hlipanje tistih, ki so jo komaj imeli priložnost spoznati.

Še enkrat ponovim: je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je.

Klara ni osvojila evropskega prvenstva. Ni rešila evra. Ni izumila zdravila proti raku. Ni napisala knjige. Ni posadila drevesa. Ni imela otrok. Ni imela svojega avta, ne računalnika, ne telefona. Ni se naučila matematike, ne angleščine.

Klara je živela. Bila je. In samo s tem, da je bila, je spremenila svet.

Klara je ustvarila družino. Borila se je, da je prišla na svet. Trpela je, da je staršema, ki sta jo pričakovala in se je veselila, podarila srečo, sta jo gledala 26 dni. Prinesla je veselje mnogim ljudem. Dokazala je moč življenja in ljubezni. Povezovala je ljudi, ki so zanjo molili. In mene je naučila, koliko je pomembno samo biti. Samo biti tam, kamor te je Bog poslal, ker je to tvoj najpomembnejši poklic.

Tako veliko pomembnih stvari v 26 dneh življenja.

Premišljujem, kaj jaz naredim s 26 dnevi svojega življenja. Premišljujem, kako dragocen je pravzaprav vsak dan, ki ga imam.

Tvoj brat Marko

Komentarji

  1. Andreja Pogorelec15. 5. 12, 22:03

    Lep zapis. Klara se je dotaknila tudi mene. Pa še to:" Vi naredite mnogo s 26 dnevi svojega življenja."
    Čudovito, ker imate tak dar čutenja in pisanja. Res, Bogu hvala za vse.
    Za danšnji in jutrišnji dan.

    OdgovoriIzbriši
  2. Krasno napisano, preprosto in vsakemu razumljivo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kar nekajkrat sem prebrala vaše čudovite misli o Klari. Bila sem na njenem slovesu, zato vem kako resnične in pristne so. To je bilo angelsko slovo, prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Klare in njenih 26 dni, ki jih je delila z očkom in mamico. Kljub vsem nesmislu izgube,je bila prisotna živa vera v smisel in poslanstvo njenega kratkega bivanja med nami.
    To vero sem občutila zelo resnično.
    Hvala Klara, od sedaj naprej si ti naša priprošnjica pri Bogu.

    OdgovoriIzbriši
  4. martina kosmač22. 5. 12, 10:00

    Tudi meni je bila dana milost, da sem bila ob njenem slovesu, tako vstajenjskem, kot doslej še nobenem.
    Čeprav so bile oči polne solza, je bil Božji dotik tako močan, da je duša prepevala "Res velik si Bog, pojte z mano velik si Bog, vsak bo videl, da je velik naš Bog".
    Hvala Klara, ker smo po tebi začutili neskončno Božjo ljubezen, začutili živega Jezusa. Prosi za nas, da bi s svojim življenjem znali biti priče živega Boga.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m