2. dan: Kaj pa hvaležnost?
Dragi nekdo!
Ko ti danes pišem tele vrstice, me boli glava in moje grlo ni najbolj v redu. Angina? Morda. Bomo videli, kaj jutri poreče medicinska stroka. Jaz vem samo eno – tisto temeljno stvar, ki mi gre vsakič po glavi, kadar zbolim: ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko zboliš, imaš samo eno.
Vem, ne gre za kakšno hudo stvar. Samo majcena, nedolžna bolezen. »Boleznica«, ob kateri bi moral samo zamahniti z roko, če pomislim na kakšno hudo bolezen, pri kateri življenje visi na nitki. Pa vendar je bolezen. In vsaka bolezen rodi enako vprašanje: »Zakaj?« Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno zdaj, ko je pomlad? Zakaj?
Morda je to nesmiselno vprašanje, kaj pa vem. Pa se vendar poraja in išče odgovor, ki bi ga vsaj za trenutek malce pogasil. Razmišljam. In ne najdem drugega odgovora, kakor je tale, ki sem se ga že velikokrat učil, pa še nikoli do konca naučil:
da ti včasih morda kakšna stvar zmanjka prav zato, da bi jo bolj cenil. Da bi jo bolje izkoristil in da bi to, da jo imaš, naslednjič bolj s hvaležnostjo užival.
Zato recimo molim in se zahvalim pred jedjo. Mnogi nimajo kaj jesti. Zato se, ko se tuširam, spomnim na sušo letošnjega leta in se zahvalim, da se lahko umijem, ne da bi mi bilo treba gledati na vsako kapljo. Zato sem se recimo letos odločil, da bom splezal na vsaj deset dvatisočakov. Nekdo mi je nekoč spregovoril, kako je nekdaj veliko hodil v hribe, pa sedaj zaradi bolezni na srcu ne zmore normalno premagati niti najmanjšega klanca. Iz hvaležnosti za zdrave noge sem si napravil takle zahteven podvig. Tudi če mi ne uspe. Srčno rad imam hribe in iz hvaležnosti, da lahko brez ovir hodim nanje, bom šel v hribe vsakokrat, ko se mi ponudi priložnost za to.
Morda tudi zato bolezen. Zdravje ni samoumevno. Morda še kaj drugega ne. In pomanjkanje mi pomaga spoznati, da imam veliko dragocenih stvari, ki jih nekateri drugi nimajo. Lahko pojem in govorim, ko me ne boli grlo. Lahko se z veseljem nasmehnem, ko mi ne razbija v glavi. Lahko delim dobro voljo, ko imam moč in energijo. Lahko prisluhnem, ko sem spočit. Lahko preživljam čas z dijaki, ki me imajo radi, ko mi ni potrebno ležati v postelji in čakati, da hudo mine. Lahko sem Marko, ko sem res jaz. In ko to nisem, se učim, kdo sem v resnici jaz in kaj je tisto dragoceno v vsakem dnevu. Da, tudi nekaj samoumevnega ni samoumevno. Je darilo.
Hvaležen sem.
Ko ti danes pišem tele vrstice, me boli glava in moje grlo ni najbolj v redu. Angina? Morda. Bomo videli, kaj jutri poreče medicinska stroka. Jaz vem samo eno – tisto temeljno stvar, ki mi gre vsakič po glavi, kadar zbolim: ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko zboliš, imaš samo eno.
Vem, ne gre za kakšno hudo stvar. Samo majcena, nedolžna bolezen. »Boleznica«, ob kateri bi moral samo zamahniti z roko, če pomislim na kakšno hudo bolezen, pri kateri življenje visi na nitki. Pa vendar je bolezen. In vsaka bolezen rodi enako vprašanje: »Zakaj?« Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno zdaj, ko je pomlad? Zakaj?
Morda je to nesmiselno vprašanje, kaj pa vem. Pa se vendar poraja in išče odgovor, ki bi ga vsaj za trenutek malce pogasil. Razmišljam. In ne najdem drugega odgovora, kakor je tale, ki sem se ga že velikokrat učil, pa še nikoli do konca naučil:
da ti včasih morda kakšna stvar zmanjka prav zato, da bi jo bolj cenil. Da bi jo bolje izkoristil in da bi to, da jo imaš, naslednjič bolj s hvaležnostjo užival.
Zato recimo molim in se zahvalim pred jedjo. Mnogi nimajo kaj jesti. Zato se, ko se tuširam, spomnim na sušo letošnjega leta in se zahvalim, da se lahko umijem, ne da bi mi bilo treba gledati na vsako kapljo. Zato sem se recimo letos odločil, da bom splezal na vsaj deset dvatisočakov. Nekdo mi je nekoč spregovoril, kako je nekdaj veliko hodil v hribe, pa sedaj zaradi bolezni na srcu ne zmore normalno premagati niti najmanjšega klanca. Iz hvaležnosti za zdrave noge sem si napravil takle zahteven podvig. Tudi če mi ne uspe. Srčno rad imam hribe in iz hvaležnosti, da lahko brez ovir hodim nanje, bom šel v hribe vsakokrat, ko se mi ponudi priložnost za to.
Morda tudi zato bolezen. Zdravje ni samoumevno. Morda še kaj drugega ne. In pomanjkanje mi pomaga spoznati, da imam veliko dragocenih stvari, ki jih nekateri drugi nimajo. Lahko pojem in govorim, ko me ne boli grlo. Lahko se z veseljem nasmehnem, ko mi ne razbija v glavi. Lahko delim dobro voljo, ko imam moč in energijo. Lahko prisluhnem, ko sem spočit. Lahko preživljam čas z dijaki, ki me imajo radi, ko mi ni potrebno ležati v postelji in čakati, da hudo mine. Lahko sem Marko, ko sem res jaz. In ko to nisem, se učim, kdo sem v resnici jaz in kaj je tisto dragoceno v vsakem dnevu. Da, tudi nekaj samoumevnega ni samoumevno. Je darilo.
Hvaležen sem.
Tvoj brat Marko
Komentarji
Objavite komentar