17. dan: Nove vrtnice
Dragi nekdo!
Ne domišljam si, da od teh zgodb mojega vsakdanjika, ki si jih prebiral v tem mesecu, odšel kaj drugačen. Morda samo za spoznanje, da duhovnik ni bitje z Marsa, temveč da je ravno tako človek kakor ti. Da tako kot ti visi med odločitvami, ima svoje vzpone in padce, preživlja skušnjave in boje v sebi, se ukvarja tudi z banalnimi stvarmi, da tudi njega stvari prizadenejo in razveselijo.
Zgodbe življenja pač. Zgodbe nekega malega, neznanega življenja, po katerih sem spoznal najprej to, da je življenje sámo najboljši učitelj. In da je na pladnju vsakega, prav vsakega dne toliko stvari, ki te lahko obogatijo in nahranijo za pot naprej. Vsak dan, res vsak dan, pa naj bo še tako enoličen in navaden, kot je bil recimo današnji.
Da je bil malce drugačen, je najprej poskrbela prebava. Moji načrti so padli v vodo. In vse, česar sem se lotil, je šlo slabo. Ali pa sploh ni šlo. Potem pa se je vse spremenilo. Na obisk je prišla prijateljica in mi za darilo prinesla lepe rumenooranžne vrtnice. »Zato, ker so ti srne pojedle vrtnice, sem se odločila, da ti kupim nove.«
Glej, morda ti danes nisi dobil novih vrtnic. Morda niti sladoleda ne. Če je bilo res težko, morda tudi nasmeha ne. A če nisi dobil res nič drugega, potem si dobil vsaj ta dan. Ptičje petje. Sončno svetlobo. Veter. Vodo. In tele moje vrstice. Zate sem jih pisal. Ker so besede največ, kar imam. Največ, kar lahko dam.
Tvoja zgodba – tako kot moja – ne gre mimo ljudi. Še manj mimo Boga. Besede, čeprav nerodne, čeprav nemočne, imajo neverjetno moč. Dotikajo se ljudi. Če so iz srca, pridejo tja, kamor morajo. O tem so me prepričale današnje vrtnice. Tebi pa bo morda to povedalo kaj drugega. Samo prosim: imej odprte oči. Poglej in spoznaj, da te ima nekdo zelo rad.
Tudi jaz.
Ne domišljam si, da od teh zgodb mojega vsakdanjika, ki si jih prebiral v tem mesecu, odšel kaj drugačen. Morda samo za spoznanje, da duhovnik ni bitje z Marsa, temveč da je ravno tako človek kakor ti. Da tako kot ti visi med odločitvami, ima svoje vzpone in padce, preživlja skušnjave in boje v sebi, se ukvarja tudi z banalnimi stvarmi, da tudi njega stvari prizadenejo in razveselijo.
Zgodbe življenja pač. Zgodbe nekega malega, neznanega življenja, po katerih sem spoznal najprej to, da je življenje sámo najboljši učitelj. In da je na pladnju vsakega, prav vsakega dne toliko stvari, ki te lahko obogatijo in nahranijo za pot naprej. Vsak dan, res vsak dan, pa naj bo še tako enoličen in navaden, kot je bil recimo današnji.
Da je bil malce drugačen, je najprej poskrbela prebava. Moji načrti so padli v vodo. In vse, česar sem se lotil, je šlo slabo. Ali pa sploh ni šlo. Potem pa se je vse spremenilo. Na obisk je prišla prijateljica in mi za darilo prinesla lepe rumenooranžne vrtnice. »Zato, ker so ti srne pojedle vrtnice, sem se odločila, da ti kupim nove.«
Glej, morda ti danes nisi dobil novih vrtnic. Morda niti sladoleda ne. Če je bilo res težko, morda tudi nasmeha ne. A če nisi dobil res nič drugega, potem si dobil vsaj ta dan. Ptičje petje. Sončno svetlobo. Veter. Vodo. In tele moje vrstice. Zate sem jih pisal. Ker so besede največ, kar imam. Največ, kar lahko dam.
Tvoja zgodba – tako kot moja – ne gre mimo ljudi. Še manj mimo Boga. Besede, čeprav nerodne, čeprav nemočne, imajo neverjetno moč. Dotikajo se ljudi. Če so iz srca, pridejo tja, kamor morajo. O tem so me prepričale današnje vrtnice. Tebi pa bo morda to povedalo kaj drugega. Samo prosim: imej odprte oči. Poglej in spoznaj, da te ima nekdo zelo rad.
Tudi jaz.
Tvoj brat Marko
Super! Všeč mi je, da pišete tako preprosto, človeku blizu. Vedno se me dotakne. Še naprej pišite tako in ostanite preprosti v pisanju - to je več vredno kot sto teoloških, ljudem nerazumljivih pridig. :)
OdgovoriIzbrišiDragi Marko!
OdgovoriIzbrišiHvala za vse lepe misli, ki smo jih preko tvojega bloga deležni tudi tisti, ki jih osebno ne poznaš. Pred kratkim sem zbolela za rakom in moje življenje se je obrnilo na glavo. Verjetno bi vsak pomislil, da na slabše, a jaz v tej bolezni odkrivam obilje milosti. Spet zaznavam svet okrog sebe, lepoto življenja in stvarstva, spet imam čas in odprta ušesa in oči za ptičje petje, svetlobo, neskončno darov. In doživljam tudi to, kar si napisal, da moja zgodba ne gre mimo ljudi - vsak dan imam tisoč razlogov za hvaležnost. Hvala tudi tebi! Tatjana