Preskoči na glavno vsebino

Eurosong je tu! :) Prvi polfinale

Spet je Eurosong čas! Vsako leto me napolni z veseljem. Četudi to koga preseneti. Tudi letos že navdušeno čakam, da se začne, in vam v pričakovanju ponujam svoje mnenje o letošnjih nastopajočih.


Letos smo v zbrani v Bakuju, prestolnici Azrebajdžana. Zaradi balade Ell & Nikki "Running Scared", ki je lani – čeprav napovedano – malce presenetila. Morda je bil to uvod v letošnji izbor pesmi, ki se je precej poenotil. Če namreč pogledamo v splošnem, gre na letošnjem Eurosongu pravzaprav za spopad med baladami in nekakšnimi »dance« skladbami. Nekaj jih je tudi žanrsko mešanih, a zelo malo.

Ugibati, kaj bo letos ganilo srca poslušalcev, je verjetno od vseh let najtežje. Ker je stvar zelo izrazito mahnjena na dva pola. Eni prisegajo na balade, kjer pride do izraza kvaliteta pevca in sorazmerna globina pesmi, pri dance komadih pa gre za hitro dopadljivost, večkrat tudi na račun kvalitete pesmi, saj so v večini primerov to pesmi, ki v nedogled ponavljajo iste ritme, besedila, celo posamezne zloge ali samo samoglasnike. Bomo videli, kaj bo prevagalo. Medtem ko internetne glasovnice najbolj zaupajo švedskim plesnim ritmom, so obiskovalci v samem Bakuju najbolj naklonjeni prečudoviti srbski baladi Željka Joksimovića in simpatičnim ruskim babuškam. Nekateri favorizirajo Italijo, drugi Francijo. Jasno je torej samo to, da izrazitega favorita letos res ni. Če vprašate mene, bo končni glas nekje tule vmes. Morda celo – in ne, ne hecam se – tokrat v rokah Slovenije.

Zdaj pa na pregled letošnjih skladb. Najprej tiste, ki se bodo za finale borile v torek, 22. maja.

1. Črna Gora – Rambo Amadeus: Euro Neuro

Te pesmi verjetno ne moremo vzeti drugače kot parodijo na evropsko dogajanje letošnjega leta – s črnogorskega vidika. Kaj več kot kakšnega porogljivega nasmeha najverjetneje ne bo prebudila. Morda bo število nasmehov enako številu njihovih točk v polfinalu. Vsekakor pa ne število tistih, ki bodo ob njej odmahnili z roko.

2. Islandija – Greta Salóme & Jónsi: Never Forget

Prva pesem letošnjega Eurosonga, pri kateri lahko rečem, da gredo kocine pokonci. Malce mračnjaško usmerjena balada, ki pa nedvomno prevzame. Jonsi in Greta sta skupaj spravila odlično skladbo, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Fantastična skladba, ki ima vse, kar potrebujejo velike: čustva, moč in zapeljivost. Finale gotovo, morda celo Evrovizija v Reykyaviku.

3. Grčija – Eleftheria Eleftheriou: Aphrodisiac

Po učinkovitih receptih Elene Paparizou in Kalomoire so se Grki odločili še enkrat poskusiti s podobnim scenarijem za morda podoben rezultat. Ob brhkih mladenkah in poskočnih ritmih bo seveda marsikaj mogoče. Finale gotovo, zmaga pa ne. Za to bi si poslušalci zaslužili kaj več izvirnosti – in malo spoštovanja tudi.

4. Latvija – Anmary: Beautiful Song

Boj se z Latvijo dokončno razplamteva. »Beautiful Song« je res »beautiful song«, predvsem zato, ker je lahkotna in hkrati ne preplitva, ker je živahna in hkrati nekaj ima. Faktor x morda :) Menim, da se boste strinjali, da sodi v finale, če ne drugega zaradi svoje prisrčnosti. Za kakšno višjo uvrstitev pa ji manjka malce patosa.

5. Albanija – Rona Nishliu: Suus

Punca se je potrudila, ni kar reči. A pesem je preprosto premalo spevna, da bi lahko privabila kakšno uho več. Žirija bo menda prikimavala, kako je pesem kvalitetna, a poslušalstvo je prav gotovo ne bo stavilo med svoje favorite. Težko reči, da pride v finale. Morda pomaga albanska enklava v Evropi.

6. Romunija – Mandinga: Zaleilah

Zadnja leta smo od Romunije dobivali same zelo všečne pesmi. Šli so tudi v korak s časom in okusom Evrope in vedno so bili za to tudi primerno nagrajeni. To kažejo tudi njihove uvrstitve zadnjih let. Letos so za moj okus naredili korak preveč. Korak preveč v plehkost. Na račun kvalitete. Meni resnično ni všeč. Pa ne samo zato, ker se pevka v spotu dobesedno prodaja. Ali pa pride v finale, bo odvisno od tega, koliko mladine bo spremljalo prvi polfinale.

7. Švica – Sinplus: Unbreakable

Klasični poprock. Še enkrat iz Švice. Že videno. Brez zamere, pesem je v redu, ni pa ne vem kaj. Preveč spominja na toliko podobnih skladb, ki jih vsak dan slišimo po radiu. No, morda pa bo to prevesilo tehtnico. Nekega viška pa letos res ne bo.

8. Belgija – Iris: Would You?

Jojmene, zelo neizrazita balada je tole. Preveč razvlečena, brez kakšnega sporočila in vrhunca pesmi, ki bi te povzdignil in te prepričal, da ima Iris kaj povedati. Menim, da bo tokrat Belgija brez finala.

9. Finska – Pernilla: När Jag Blundar

Prelepa kitica, refren razočara, ker je tako neizrazit. Škoda. Pesem veliko obeta, vendar gre za balado, ki sredi same pesmi postane izredno nezanimiva. Človek komaj čaka, da je bo konec. Škoda. Dober material, potem pa tako razočaranje. Brez finala. Žal.

10. Izrael – Izabo: Time

Simpatična pesmica. Malo drugačna, poskočna in hkrati ne preveč plitva. Nekaj ima v sebi, kar te pritegne k poslušanju, čeprav je hkrati tudi taka, da te malo znervira. Če nisi ravno na volji, jo v avtu hitro preskočiš. Kakšna bo volja Evrope jutri zvečer? Nepredvidljivo.

11. San Marino – Valentina Monetta: The Social Network Song (Oh Oh – Uh - Oh Oh)

Gre za eno najslabših pesmi letošnjega izbora. Pesem je res razočaranje. Ne da prav nič. Samo pozornost poskuša pridobiti, pa še to ji ne uspe. Prav nič. Žal mi je, obupna je. Niti na smeh mi ne gre. Ko bi šlo vsaj to ...

12. Ciper – Ivi Adamou: La La Love

Še ena dance poskočnica. Gre hitro v uho. Morda jo boste po prvem poslušanju začeli celo ponavljati. Toda ko jo boste slišali drugič in tretjič, vam bo morda počasi že šla na živce. Tako deluje to pri meni. Pri vseh pa gotovo ne. Vedno se najde kdo, ki mu take stvari prijajo. Tudi »Konichiwa« je dobila precej podpore. Finale.

13. Danska – Soluna Samay: Should've Known Better

Morda je kriva lanska tako dobra pesem, da bi si po mojem mnenju zaslužila zmago, da sem letos nad Danci malce razočaran. Refren še zdaleč ni tako speven. Pesem niha med tem, ali bi hotela biti poskočna ali balada in to jo naredi malce neodločno. Precej monotono deluje. Kot da ne ve, kaj bi hotela poslušalcu sporočiti. Verjetno finale, za kaj več pa letos Danci niso zreli.

14. Rusija – Buranovskiye Babushki: Party For Everybody

Simpatične babuške marsikoga tako prepričajo, da jih postavlja v vlogo favoritov. Če me vprašate iskreno, menim, da žirije ni med njimi. Simpatične, da, a pesem vse pove v prvi minuti, vse ostalo je samo golo ponavljanje in zapolnjevanje časa, da pridejo do zahtevanih treh minut. Zame osebno niso favoriti, ker je pesem prazna, res prazna, veste pa, da ljudskega glasu ni težko prepričati, če primeš v roko harmoniko ali pošlješ v petje sedemletno deklico. Ali babuške.

15. Madžarska – Compact Disco: Sound Of Our Hearts

Me ne prepriča. Dolgočasna pesem, ki nima ničesar. Poleg tega, da je preveč monotona, je še malo depresivna. Pevec morda poskuša priti do Robieja Williamsa. Brez zamere, niti do gležnjev mu ne seže. Razočaranje.

16. Avstrija – Trackshittaz: Woki Mit Deim Popo

Nekdo bi rekel: OMG, kej?! Točno tako. Rap poskusi so se ne Eurosongu vedno slabo obnesli. Tudi tokrat ne bo drugače. Ta pesem utruja. Bye, bye, sosedi.

17. Moldavija – Pasha Parfeny: Lăutar

Moldavija se spet vrača k preizkušenim poskočnim ritmom, s katerimi je vedno prepričala. Tudi tokrat. Pesem je dopadljiva, morda jo nekoliko ciganski ritmi napolnijo tudi z nekaj žara, ki pritegne in jo naredi za prav prijetno. Mislim, da finale ne uide.

18. Irska – Jedward: Waterline

Uh, uh, uh. Energična dvojčka poskušata ponovno. Tokrat s precej slabšo pesmijo kot lani, ko sta sodila med favorite in to zasluženo. Letos je to razvlečena pesem v stilu Backstreet Boys, ki so že zdavnaj mimo. Spomnite se recimo poloma britanskih Blue. Nima možnosti.

*

Moja napoved: napredujejo Islandija, Grčija, Latvija, Romunija, Izrael, Ciper, Danska, Rusija, Moldavija, Irska.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Pavza je del glasbe

Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno . In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.  Poseben čas  Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas : »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (M

Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

F. Prešeren: Memento mori

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: "Memento móri!"