Preskoči na glavno vsebino

Eurosong je tu! :) Prvi polfinale

Spet je Eurosong čas! Vsako leto me napolni z veseljem. Četudi to koga preseneti. Tudi letos že navdušeno čakam, da se začne, in vam v pričakovanju ponujam svoje mnenje o letošnjih nastopajočih.


Letos smo v zbrani v Bakuju, prestolnici Azrebajdžana. Zaradi balade Ell & Nikki "Running Scared", ki je lani – čeprav napovedano – malce presenetila. Morda je bil to uvod v letošnji izbor pesmi, ki se je precej poenotil. Če namreč pogledamo v splošnem, gre na letošnjem Eurosongu pravzaprav za spopad med baladami in nekakšnimi »dance« skladbami. Nekaj jih je tudi žanrsko mešanih, a zelo malo.

Ugibati, kaj bo letos ganilo srca poslušalcev, je verjetno od vseh let najtežje. Ker je stvar zelo izrazito mahnjena na dva pola. Eni prisegajo na balade, kjer pride do izraza kvaliteta pevca in sorazmerna globina pesmi, pri dance komadih pa gre za hitro dopadljivost, večkrat tudi na račun kvalitete pesmi, saj so v večini primerov to pesmi, ki v nedogled ponavljajo iste ritme, besedila, celo posamezne zloge ali samo samoglasnike. Bomo videli, kaj bo prevagalo. Medtem ko internetne glasovnice najbolj zaupajo švedskim plesnim ritmom, so obiskovalci v samem Bakuju najbolj naklonjeni prečudoviti srbski baladi Željka Joksimovića in simpatičnim ruskim babuškam. Nekateri favorizirajo Italijo, drugi Francijo. Jasno je torej samo to, da izrazitega favorita letos res ni. Če vprašate mene, bo končni glas nekje tule vmes. Morda celo – in ne, ne hecam se – tokrat v rokah Slovenije.

Zdaj pa na pregled letošnjih skladb. Najprej tiste, ki se bodo za finale borile v torek, 22. maja.

1. Črna Gora – Rambo Amadeus: Euro Neuro

Te pesmi verjetno ne moremo vzeti drugače kot parodijo na evropsko dogajanje letošnjega leta – s črnogorskega vidika. Kaj več kot kakšnega porogljivega nasmeha najverjetneje ne bo prebudila. Morda bo število nasmehov enako številu njihovih točk v polfinalu. Vsekakor pa ne število tistih, ki bodo ob njej odmahnili z roko.

2. Islandija – Greta Salóme & Jónsi: Never Forget

Prva pesem letošnjega Eurosonga, pri kateri lahko rečem, da gredo kocine pokonci. Malce mračnjaško usmerjena balada, ki pa nedvomno prevzame. Jonsi in Greta sta skupaj spravila odlično skladbo, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Fantastična skladba, ki ima vse, kar potrebujejo velike: čustva, moč in zapeljivost. Finale gotovo, morda celo Evrovizija v Reykyaviku.

3. Grčija – Eleftheria Eleftheriou: Aphrodisiac

Po učinkovitih receptih Elene Paparizou in Kalomoire so se Grki odločili še enkrat poskusiti s podobnim scenarijem za morda podoben rezultat. Ob brhkih mladenkah in poskočnih ritmih bo seveda marsikaj mogoče. Finale gotovo, zmaga pa ne. Za to bi si poslušalci zaslužili kaj več izvirnosti – in malo spoštovanja tudi.

4. Latvija – Anmary: Beautiful Song

Boj se z Latvijo dokončno razplamteva. »Beautiful Song« je res »beautiful song«, predvsem zato, ker je lahkotna in hkrati ne preplitva, ker je živahna in hkrati nekaj ima. Faktor x morda :) Menim, da se boste strinjali, da sodi v finale, če ne drugega zaradi svoje prisrčnosti. Za kakšno višjo uvrstitev pa ji manjka malce patosa.

5. Albanija – Rona Nishliu: Suus

Punca se je potrudila, ni kar reči. A pesem je preprosto premalo spevna, da bi lahko privabila kakšno uho več. Žirija bo menda prikimavala, kako je pesem kvalitetna, a poslušalstvo je prav gotovo ne bo stavilo med svoje favorite. Težko reči, da pride v finale. Morda pomaga albanska enklava v Evropi.

6. Romunija – Mandinga: Zaleilah

Zadnja leta smo od Romunije dobivali same zelo všečne pesmi. Šli so tudi v korak s časom in okusom Evrope in vedno so bili za to tudi primerno nagrajeni. To kažejo tudi njihove uvrstitve zadnjih let. Letos so za moj okus naredili korak preveč. Korak preveč v plehkost. Na račun kvalitete. Meni resnično ni všeč. Pa ne samo zato, ker se pevka v spotu dobesedno prodaja. Ali pa pride v finale, bo odvisno od tega, koliko mladine bo spremljalo prvi polfinale.

7. Švica – Sinplus: Unbreakable

Klasični poprock. Še enkrat iz Švice. Že videno. Brez zamere, pesem je v redu, ni pa ne vem kaj. Preveč spominja na toliko podobnih skladb, ki jih vsak dan slišimo po radiu. No, morda pa bo to prevesilo tehtnico. Nekega viška pa letos res ne bo.

8. Belgija – Iris: Would You?

Jojmene, zelo neizrazita balada je tole. Preveč razvlečena, brez kakšnega sporočila in vrhunca pesmi, ki bi te povzdignil in te prepričal, da ima Iris kaj povedati. Menim, da bo tokrat Belgija brez finala.

9. Finska – Pernilla: När Jag Blundar

Prelepa kitica, refren razočara, ker je tako neizrazit. Škoda. Pesem veliko obeta, vendar gre za balado, ki sredi same pesmi postane izredno nezanimiva. Človek komaj čaka, da je bo konec. Škoda. Dober material, potem pa tako razočaranje. Brez finala. Žal.

10. Izrael – Izabo: Time

Simpatična pesmica. Malo drugačna, poskočna in hkrati ne preveč plitva. Nekaj ima v sebi, kar te pritegne k poslušanju, čeprav je hkrati tudi taka, da te malo znervira. Če nisi ravno na volji, jo v avtu hitro preskočiš. Kakšna bo volja Evrope jutri zvečer? Nepredvidljivo.

11. San Marino – Valentina Monetta: The Social Network Song (Oh Oh – Uh - Oh Oh)

Gre za eno najslabših pesmi letošnjega izbora. Pesem je res razočaranje. Ne da prav nič. Samo pozornost poskuša pridobiti, pa še to ji ne uspe. Prav nič. Žal mi je, obupna je. Niti na smeh mi ne gre. Ko bi šlo vsaj to ...

12. Ciper – Ivi Adamou: La La Love

Še ena dance poskočnica. Gre hitro v uho. Morda jo boste po prvem poslušanju začeli celo ponavljati. Toda ko jo boste slišali drugič in tretjič, vam bo morda počasi že šla na živce. Tako deluje to pri meni. Pri vseh pa gotovo ne. Vedno se najde kdo, ki mu take stvari prijajo. Tudi »Konichiwa« je dobila precej podpore. Finale.

13. Danska – Soluna Samay: Should've Known Better

Morda je kriva lanska tako dobra pesem, da bi si po mojem mnenju zaslužila zmago, da sem letos nad Danci malce razočaran. Refren še zdaleč ni tako speven. Pesem niha med tem, ali bi hotela biti poskočna ali balada in to jo naredi malce neodločno. Precej monotono deluje. Kot da ne ve, kaj bi hotela poslušalcu sporočiti. Verjetno finale, za kaj več pa letos Danci niso zreli.

14. Rusija – Buranovskiye Babushki: Party For Everybody

Simpatične babuške marsikoga tako prepričajo, da jih postavlja v vlogo favoritov. Če me vprašate iskreno, menim, da žirije ni med njimi. Simpatične, da, a pesem vse pove v prvi minuti, vse ostalo je samo golo ponavljanje in zapolnjevanje časa, da pridejo do zahtevanih treh minut. Zame osebno niso favoriti, ker je pesem prazna, res prazna, veste pa, da ljudskega glasu ni težko prepričati, če primeš v roko harmoniko ali pošlješ v petje sedemletno deklico. Ali babuške.

15. Madžarska – Compact Disco: Sound Of Our Hearts

Me ne prepriča. Dolgočasna pesem, ki nima ničesar. Poleg tega, da je preveč monotona, je še malo depresivna. Pevec morda poskuša priti do Robieja Williamsa. Brez zamere, niti do gležnjev mu ne seže. Razočaranje.

16. Avstrija – Trackshittaz: Woki Mit Deim Popo

Nekdo bi rekel: OMG, kej?! Točno tako. Rap poskusi so se ne Eurosongu vedno slabo obnesli. Tudi tokrat ne bo drugače. Ta pesem utruja. Bye, bye, sosedi.

17. Moldavija – Pasha Parfeny: Lăutar

Moldavija se spet vrača k preizkušenim poskočnim ritmom, s katerimi je vedno prepričala. Tudi tokrat. Pesem je dopadljiva, morda jo nekoliko ciganski ritmi napolnijo tudi z nekaj žara, ki pritegne in jo naredi za prav prijetno. Mislim, da finale ne uide.

18. Irska – Jedward: Waterline

Uh, uh, uh. Energična dvojčka poskušata ponovno. Tokrat s precej slabšo pesmijo kot lani, ko sta sodila med favorite in to zasluženo. Letos je to razvlečena pesem v stilu Backstreet Boys, ki so že zdavnaj mimo. Spomnite se recimo poloma britanskih Blue. Nima možnosti.

*

Moja napoved: napredujejo Islandija, Grčija, Latvija, Romunija, Izrael, Ciper, Danska, Rusija, Moldavija, Irska.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nasprotovanja

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3)  Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah.  Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega postali vetrn

Prvi evangelij

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31)  Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«.  Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utrujenost celo

Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)  Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi.  Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi.  In razmiš

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe