Besede za srce

Kako težko je vedeti, ali je neka stvar dobra ali slaba. Še težje, kadar gre za osebo. Treba je seči po njeni zgodovini, treba je poznati kraje in trenutke, poti in padce, cilje in občutke, treba je gledati v njeno drobovje. Pa še potem je tako težko vedeti za resnico. Zato se boste verjetno z menoj strinjali, če rečem, da je bila reakcija farizejev pretirana. Da so se osredotočali na stvari, ki so bile za vero nekega človeka postranske. Da so bili preveč mahnjeni na podrobnosti, pozabili pa so na smisel vsega, kar so opravljali. Na srce, ki se skriva za tem. Na notranjost. Saj niso mogli vedeti, kakšna je vera, ki jo imajo apostoli z neumitimi rokami. Saj niso mogli vedeti, zakaj so njihove roke take kot so. Kdo lahko reče, da je človek, ki zmoli tri rožne vence na dan, bolj veren od tistega, ki se samo pokriža in se zahvali? Kdo lahko z gotovostjo trdi, da je tisti njegov mali križ, ki ga naredi po dnevu, polnem garanja in hitenja, premalo za njegovo vero? Pa saj ni tako samo z vero....

Gotovo bo pravoverno, če rečem tako: prišli smo v cerkev, ker verujemo v Boga. Radi ga imamo in ga spoštujemo. Verujemo v njegovo mogočnost, moč, slavo ... Vse to. In hočemo biti njegovi. Ne da bi vedeli, da je večkrat prav to tisti razlog, zaradi katerega se ga držimo. Biti »Njegov« v našem mišljenju in pojmovanju večkrat izgleda kot »biti v njegovem klubu, v njegovi družini«, kar pomeni držati ugodnosti, imeti zagotovljeno varnost in brezskrbnost »velikega Botra«. Kot v kakšni mafijski družini. Poznate nadaljevanje zgodbe. V življenje zakorakajo bolezen in nesreča, napetosti in porazi, prezgodnje smrti naših dragih ... In naenkrat se zazdi, da smo v svojem zaupanju razočarani. Kristus pride na dan s tršimi besedami, kot jih lahko prenese človeško življenje, ki si želi dremuckanja. To ni to, kar smo iskali. To ni to, za kar smo prišli do Boga. Da bi nas razočaral? Da pri njem ni nikakršnih ugodnosti? Nobenih nalepk zvestobe in bonus kartice? In je razkrinkana naša resnična odločitev z...

O novostih sem na teh straneh pisal že tolikokrat in s tako izbranimi besedami, da bi si vsak, ki jih bere, ustvaril vtis, kot da sem človek, ki je tako zakoreninjen v novosti, da pravzaprav sploh nima korenin. Ali pa so te tako plitve, da se jih zlahka izruje. Ko bi bile samo besede ... A za besedami - kot vedno - stoji človek. Pravzaprav ne samo en človek, cela množica ljudi, dogodkov, srečanj, pravzaprav vsako črko zapiše cela množica, ki se skriva pod čustvi, vtisi, razmišljanji ... In prav ta množica kaže, da je govoriti o novosti in ne spregovoriti v istem glasu ob njej tudi o bolečini, nemogoče. Da je v vsaki črki korenina. Da je v vsaki besedi pot. Da je v vsaki novosti drobna radost, pa tudi bolečina. Zame je nastopila nova pot. Zato takšna in tako dolga tišina. Tišina, ko se poskušaš zavedati, da so korenine še vedno iste, a da ne srkajo istih sokov. Da je pot še vedno ista, a hkrati drugačna. Da so s teboj še vedno isti ljudje, a z drugačnimi obrazi. Da jih gledaš drugače in...