H komu naj gremo?

Gotovo bo pravoverno, če rečem tako: prišli smo v cerkev, ker verujemo v Boga. Radi ga imamo in ga spoštujemo. Verujemo v njegovo mogočnost, moč, slavo ... Vse to. In hočemo biti njegovi. Ne da bi vedeli, da je večkrat prav to tisti razlog, zaradi katerega se ga držimo.

Biti »Njegov« v našem mišljenju in pojmovanju večkrat izgleda kot »biti v njegovem klubu, v njegovi družini«, kar pomeni držati ugodnosti, imeti zagotovljeno varnost in brezskrbnost »velikega Botra«. Kot v kakšni mafijski družini.

Poznate nadaljevanje zgodbe. V življenje zakorakajo bolezen in nesreča, napetosti in porazi, prezgodnje smrti naših dragih ... In naenkrat se zazdi, da smo v svojem zaupanju razočarani. Kristus pride na dan s tršimi besedami, kot jih lahko prenese človeško življenje, ki si želi dremuckanja. To ni to, kar smo iskali. To ni to, za kar smo prišli do Boga. Da bi nas razočaral? Da pri njem ni nikakršnih ugodnosti? Nobenih nalepk zvestobe in bonus kartice?

In je razkrinkana naša resnična odločitev za Boga. Odločitev, ki to pravzaprav nikdar ni bila, ker je slonela na slepem prepričanju, da smo tisti, ki verujemo, ki hodimo v cerkev, obvarovani vsega hudega.

Ne. Tudi »Njegovim« se dogajajo iste ali še hujše stvari kot nevernim. Biti kristjan glede lahkosti ali teže življenja ne prinaša nobenih bonitet. Če bi namreč Bog to omogočil, potem bi vplival na svobodo človeka. In s tem bi mu vzel njegovo največjo vrednost. Naredil bi ga za vetrnjaka, ki se sklanja tja, kjer je več profita.

Zato: tisti, ki iščete profit, ne hodite v cerkev, ampak na borzo. Tisti, ki iščete varnost, ne hodite v cerkev, ampak na policijo. Tisti, ki iščete gotovost, ne hodite v cerkev, marveč se zaklenite za tekoči trak. Tisti, ki iščete bonitete, ne hodite v cerkev, ampak v supermarkete. Tisti, ki iščete ljubezen, neprofitno, nevarno, negotovo, nerentabilno ljubezen, pa ostanite tu. Tisti, ki iščete nekoga, ki vam bo blizu vedno, ostanite tu. Tisti, ki iščete resnico o sebi in vsem drugem, ostanite tu. Saj nimate kam drugam iti.