Besede za srce

Velika je tema sedanjega časa. Tako temna tema, da se ne vidimo več. Hodimo drug mimo drugega in se ne opazimo. Ljudje gledamo ekrane namesto obrazov, raje govorimo kot poslušamo, raje imamo resničnostne šove od resničnosti, raje delamo kot se igramo z otroki. Smo ljudje sklonjenih obrazov, v tla gledamo, kot kinkajoči, zaspani ljudje, utrujeni od življenja. Sredi te goste teme se prižiga prva luč, prošnja: » Pazite in čujte .« (Mr 13,33), če prevedemo dobesedno: » Glejte !« Ta beseda je tako podobna tisti getsemanski prošnji človeka in Boga: »Čujte in molite …« (Mr 14,38) Podobna je prošnji človeka, ki ni bil nikoli manj vreden, kot je danes. To je prošnja človeka, ki želi svoje dostojanstvo, ki želi biti vreden in zaželen, ker si to zasluži. To je prošnja, da bi se prebudili. Da bi dvignili pogled . Da bi spet opazili človeka . Da bi nas začelo spet brigati . Prvi korak je preprost in težak obenem. Začnimo se spet pozdravljati . Dobro jutro, dober dan, dober večer ali nasv...

» Hvaljen Gospod, Bog naših Očetov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil. « Tako molim vsako jutro. In tako bi moral moliti vsakič, ko stopi v moje življenje kdo, ki me potrebuje. Naj bo lačen ali žejen, tujec ali nag, bolnik ali ujetnik – če prevedem: klošar ali naporen otrok, čefur ali striptizeta, nagnusnež ali tiran (in možnih je še na tisoče drugih prevodov, če poznam svoje življenje) – vedno je to obisk Boga, ki prihaja, da me odreši . Odreši? Odreši česa? Da me odreši moje sebičnosti, ki je vedno pot v lastno uničenje. Moje odrešenje je namreč prav v tem, da pustim v svojem življenju prostor Bogu. In Bog, kakor sam pravi, prihaja v moje življenje po ljudeh, potrebnih moje pomoči. Takrat, ko me kdo nečesa prosi, z besedami ali brez njih, morda s prošnjo po pozornosti, morda s svojimi neumnostmi, morda celo z nasiljem, je v njem Bog-berač, ki hodi po svetu in prosi ljubezni. Pa je ne prosi zase. Prosi ljubezni zame . Ko je kdo okoli mene lačen, je to Bog, ki mi hoč...

Za tistega, ki površno pogleda priliko o talentih, jo bo razumel, kot da je pri Bogu prav enako kot pri ljudeh. Da je vsepovsod en sam "Slovenija ima talent". Da na koncu vedno šteje le uspeh, rezultat, dobiček. Pa sploh ni tako. Poanta prilike – kakor tudi življenja – je v trgovanju . Ne v posedovanju, skrivanju, ampak v izmenjavi tega, kar smo za nekaj časa dobili v svojo last. Bogu uspeh nič ne pomeni. Zanj je pomembno, da s tem, kar imamo, živimo. Živimo pa le tako, da to delimo z drugimi. Ker deliti resda vedno pomeni dajati, a vedno pomeni tudi prejemati. Ker deliti vedno pomeni ne obstajati sam . To smo razumeli. Vedeli smo, da je takrat, ko smo skupaj, ko si kaj delimo, vedno toplo. In vedeli smo, da si največ delimo, ne ko si dajemo darila, ampak ko se pogovarjamo . Vsak odide bogatejši, čeprav je vsak nekaj dal, nekaj izgubil. Toda poglejte, kaj smo si naredili … To je človek, kakršen sem postal: ko sem pri komu na obisku, vsake toliko na telefonu preverim, a...

Danes Jezus ruši tempelj! Vabi nas, naj ga porušimo tudi mi. Naj danes porušimo svoje podobe, svoje besede, svoja dejanja, tudi svojo vero, svoje maše, svoje molitve, svoj verouk, vse svoje dosežke in uspehe, vse, kar nam je v ponos. Zakaj? Ker hoče, da pogledamo, kaj vse je v njih. Da vidimo tudi pod površje templja, v katerem so lahko svete stvari, a tudi svinjarije vseh vrst. Zakaj to narediti? Zato, ker se to neprestano dogaja brez naše vednosti in vpliva. Zunanjost propada. Kar pa je notri, prihaja ven. Oziroma prihaja vedno, ko pa se zunanjost poruši, to šele dobro opazimo. Kar je znotraj templja namreč posvečuje ali omadežuje vse, kar počnemo. Četudi pod lepo fasado. Profesor je vprašal svoje učence, kaj bi se zgodilo, če bi stisnili pomarančo. »Dobili bi pomarančni sok,« so rekli. »Točno tako,« je dejal profesor. »In kaj bi se zgodilo, če bi stisnili jabolko?« »Seveda bi pritekel jabolčni sok,« so rekli učenci. »Natanko tako,« je dejal profesor. »Jabolčni in ne pomaran...

Nadaljujem z branjem najstniške literature. Trinajst razlogov  (Thirteen Reasons Why) je še ena pretresljiva knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega. Gre za sedem kaset s trinajstimi posnetki, na katerih Hana Baker pusti sporočilo ljudem, ki so močno oblikovali njeno življenje. Oziroma njeno smrt. Točno tako. Hana Baker naredi samomor. In pred tem pojasni ljudem, ki so vplivali na to njeno težko odločitev, v čem so njihova dejanja oz. besede vplivala nanjo. In kako vsaka beseda in dejanje vpliva na ljudi, ki živijo ob nas. Knjiga ne blesti z jezikovnim slogom, kot je to Greenova Krive so zvezde, te pa pretrese in zgrozi njeno sporočilo. Stvari, ki se nam zdijo malenkosti, dejanja, s katerimi krademo ljudem njihovo lepoto in dostojanstvo, tudi če se tega ne zavedamo, klici, ki jih preslišimo, in neizrečene besede in nenarejena dejanja so za ljudi okoli nas strašnejša in težjega pomena, kot si mislimo. In če ti jih pove nekdo, ki mu je to uničilo življenje, je to še bolj pretresljivo...

Ko slišim uro, ki mi čas naznanja, in vidim dan, ki mre v temo noči, ko gledam cvet, ki mrtvo glavo sklanja, in starčke s posrebrenimi lasmi, ko vidim drevje, ki poprej je čredam dajalo hladno senco, obleteno, ko klasje, v maju še zeleno, gledam že v snopih na vozove naloženo, tedaj s skrbjo pomislim na tvoj čar, na to, da pride čas, ko odcvete, kot odcvete na svetu vsaka stvar, ko novo, mlado popje se odpre, na to, da si pred Časom brez moči, če srp njegov te brez otrok dobi.

Ta lep spominski dan na naše rajne brate in sestre, očete in mame, none in nonote, prijatelje in sorodnike in vse, ki so nam bili blizu, ni namenjen žalosti, ni namenjen mraku in megli in temi, temveč svetlobi. Spomin nanje morda res še vedno vzbuja bolečino, predvsem pa v naše življenje prižiga luč . Luč, ki so jo naši rajni prižgali v našem življenju s svojim življenjem. Koliko luči! Koliko svetlobe! Nanje se moramo spomniti. Ne zato, ker se to spodobi, temveč zato, ker je ta spomin tisto, kar iz našega življenja preganja smrt. Žalost, potrtost, prepire, strah, sovraštvo, obup, vse, kar v nas povzroča trpljenje. Čeprav se zdi drugače, čeprav se zdi, da je smrt premagala njih, je ravno obratno. Oni so premagali smrt, ko so v našem življenju pustili sled ljubezni, sled Boga. Ko niso verjeli v smrt, ampak v življenje. In ko se jih spominjamo, jo preganjamo tudi mi. Ker hodimo po njihovih stopinjah. Ker smo hvaležni. Ker bolje razumemo življenje. In ker preprosto tedaj, ko gle...

Ko pišem te misli, je že večer in tema je gosta. A tam za oknom gorijo luči. Pogledam višje: zvezde. Ljudje, ki so zasvetili in še vedno svetijo vsemu svetu. Luč sveta. Svetniki. Ko govorimo o svetnikih, se ne moremo izogniti cmoku v grlu. Naj pogledamo svoje sedanje ali preteklo življenje, moramo ugotoviti, da pač nismo material za svetnika. Preveč grehov in slabosti, premalo markantnih lastnosti, dejanja, ki se jih sramujem. Vihravost, vedno znova iste napake. Nimam šans. Vse dokler ostajamo v prepričanju, da je svetnik nekakšen »superman«, res nimamo šans. Bomo tudi vedno znova rekli, da »biti svetnik« ni nekaj za nas. Da je za tiste popolne ljudi, ki so predobri, da bi se lahko kosali z njimi. Ob soočenju s svojimi porazi sem počasi opustil misel, da bi mi uspelo biti kot kdo od svetnikov, ki sem jih občudoval kot otrok. Dokler nisem doživel srečanja z nenavadnim življenjem. Klara se je rodila štiri mesece prezgodaj. Potem je na nitki živela, trpela in se borila 26 dni. Pot...