Glejte!


Velika je tema sedanjega časa. Tako temna tema, da se ne vidimo več. Hodimo drug mimo drugega in se ne opazimo. Ljudje gledamo ekrane namesto obrazov, raje govorimo kot poslušamo, raje imamo resničnostne šove od resničnosti, raje delamo kot se igramo z otroki. Smo ljudje sklonjenih obrazov, v tla gledamo, kot kinkajoči, zaspani ljudje, utrujeni od življenja.

Sredi te goste teme se prižiga prva luč, prošnja: »Pazite in čujte.« (Mr 13,33), če prevedemo dobesedno: »Glejte

Ta beseda je tako podobna tisti getsemanski prošnji človeka in Boga: »Čujte in molite …« (Mr 14,38) Podobna je prošnji človeka, ki ni bil nikoli manj vreden, kot je danes. To je prošnja človeka, ki želi svoje dostojanstvo, ki želi biti vreden in zaželen, ker si to zasluži.

To je prošnja, da bi se prebudili. Da bi dvignili pogled. Da bi spet opazili človeka. Da bi nas začelo spet brigati.

Prvi korak je preprost in težak obenem. Začnimo se spet pozdravljati. Dobro jutro, dober dan, dober večer ali nasvidenje, adijo, lahko noč. Te besede so pomembnejše, kot si mislimo. Ko človeka pozdravimo, mu damo vedeti, da je nekaj pomembnega, če sem zaradi tega, da ga pozdravim, dvignil svoj pogled od opravkov in telefona.

Poskusite kdaj tole: ko boste hodili po mestu med samimi neznanci, ki jih verjetno vidite prvič in zadnjič, jih pozdravljajte. Samo to. Videli boste čudež. Ljudje bodo dvignili svoje obraze in prebudili boste človeka v njih. Človeka! Bodisi da bodo njihovi obrazi osupli in presenečeni, bodisi da se bodo razjasnili, kot bi jih obsijal žarek pomladnega sonca, jih boste spremenili. V njih boste spet prebudili človeka. Ker jim boste dali vrednost in dostojanstvo.

To je prva luč: gledati.


foto: time.com

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro