Obiskal nas je in odrešil

»Hvaljen Gospod, Bog naših Očetov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.«


Tako molim vsako jutro. In tako bi moral moliti vsakič, ko stopi v moje življenje kdo, ki me potrebuje. Naj bo lačen ali žejen, tujec ali nag, bolnik ali ujetnik – če prevedem: klošar ali naporen otrok, čefur ali striptizeta, nagnusnež ali tiran (in možnih je še na tisoče drugih prevodov, če poznam svoje življenje) – vedno je to obisk Boga, ki prihaja, da me odreši.

Odreši? Odreši česa?

Da me odreši moje sebičnosti, ki je vedno pot v lastno uničenje.

Moje odrešenje je namreč prav v tem, da pustim v svojem življenju prostor Bogu. In Bog, kakor sam pravi, prihaja v moje življenje po ljudeh, potrebnih moje pomoči. Takrat, ko me kdo nečesa prosi, z besedami ali brez njih, morda s prošnjo po pozornosti, morda s svojimi neumnostmi, morda celo z nasiljem, je v njem Bog-berač, ki hodi po svetu in prosi ljubezni. Pa je ne prosi zase. Prosi ljubezni zame.

Ko je kdo okoli mene lačen, je to Bog, ki mi hoče povedati, da sem sam lačen. Da imam premalo ljubezni. Da imam premalo Boga. Da ga potrebujem več. Več, kot ga imam zdaj. In po ljudeh, ki me potrebujejo, me hoče Bog nahraniti, odžejati, sprejeti, obleči in me obiskati. Hoče mi dati svoje ljubezni. In jaz pijem, pijem in se odžejam in nahranim, ko nekoga sprejmem kot Boga v svoje življenje.

Čeprav si mislimo, da pa prav vsakič ne more na moja vrata trkati Bog, se motimo. Prav On je. Vsakič. Ker ve, da za človeka ni nikdar dovolj ljubezni. In ker ve, da se ljubezni človek najbolj napije prav takrat, kadar se pusti obiskati od Boga. Pa četudi v najmanjšem, najmanj prijetnem človeku.

Manjši kot je človek, več je v njem Boga.

slika: wallpaperstock.net