Luči

Ta lep spominski dan na naše rajne brate in sestre, očete in mame, none in nonote, prijatelje in sorodnike in vse, ki so nam bili blizu, ni namenjen žalosti, ni namenjen mraku in megli in temi, temveč svetlobi. Spomin nanje morda res še vedno vzbuja bolečino, predvsem pa v naše življenje prižiga luč.

Luč, ki so jo naši rajni prižgali v našem življenju s svojim življenjem.

Koliko luči! Koliko svetlobe!

Nanje se moramo spomniti. Ne zato, ker se to spodobi, temveč zato, ker je ta spomin tisto, kar iz našega življenja preganja smrt. Žalost, potrtost, prepire, strah, sovraštvo, obup, vse, kar v nas povzroča trpljenje. Čeprav se zdi drugače, čeprav se zdi, da je smrt premagala njih, je ravno obratno. Oni so premagali smrt, ko so v našem življenju pustili sled ljubezni, sled Boga. Ko niso verjeli v smrt, ampak v življenje.

In ko se jih spominjamo, jo preganjamo tudi mi. Ker hodimo po njihovih stopinjah. Ker smo hvaležni. Ker bolje razumemo življenje. In ker preprosto tedaj, ko gledamo njihovo življenje, ko se učimo od njega, ne verjamemo, da ima v človekovem življenju zadnjo besedo smrt, temveč ljubezen, s katero so naši rajni premagovali smrt v svojem življenju.

Naši rajni so umrli, a niso odšli. Še vedno so tu, še vedno razsvetljujejo naše življenje in naš spomin nanje je pomemben, ker je tako ta naš odnos, ki nam daje toliko svetlobe, še vedno živ. Zaradi tega odnosa postajamo svetlejši ljudje. Pomembne so nam bistvene stvari. Njihova ljubezen nas spremlja, njihova ljubezen nas greje.

Prižgimo danes sveče. Ne samo na njihovem grobu, prižgimo jih tudi po svojih domovih. Za vsakega rajnega iz naše družine ali od naših prijateljev prižgimo eno svečo. Videli bomo, kako zelo njihova življenja, njihova ljubezen razsvetljujejo naš dom, naša življenja. Dolžni smo si to. Da se bomo naučili, kakšen čudež je ljubezen naših rajnih. Čudež umrlega in vstalega Gospoda, ki živi, ko ljubi. Dolžni smo si, da bomo videli, kakšen čudež bo naša ljubezen za večno naredila v življenju ljudi, ki živijo z nami.