Besede za srce

Se spomnite tistih nedavnih dni, ko ni nehalo deževati in smo pozabili, kakšno sploh je sonce? Koliko ljudi je bilo razočaranih. Koliko ljudi je bentilo nad tem. V zraku je bilo splošno nezadovoljstvo. Čeprav imamo vsi strehe, vsi tople peči. Vseeno. Manjkalo nam je sonce. Tudi brez njega bi se dalo živeti. In vendar nam je tako močno manjkalo. Ste kdaj enako razočarani tudi ko kaj prosite Boga, pa niste uslišani? Vedeli ste, da bo nekoč vendarle sonce. In vendar ste bili slabe volje. In vendar ste bili razočarani nad tem soncem, ki ga ni in ni hotelo biti izza oblakov. Je bilo enako tudi z vašim čakanjem Boga in njegove pomoči? Marsikdo je obupal nad njim. »Če bi me Bog slišal, bi mi pomagal. Če bi BIL Bog ...« Kot zaradi čakanja vremena, je mnogo ljudi malodušnih tudi zaradi Boga. Svoje negativne izkušnje tako radi prenašamo na Boga. Spomnimo se na prijatelja, ki nam je nekaj obljubil, pa je svojo obljubo prelomil. Pred očmi imamo toliko in toliko ločenih parov, na tisoče razočaranih

Sveta noč ... blažena noč ... Neka mati in oče ne spita, četudi je polnoč. Njunega sina še ni domov. Čez uro bosta izvedela, da ne bo prišel. Da je njegova luč ugasnila. Svet se jima bo podrl. Sveta noč ... blažena noč ... Nekdo bo spet sam. Nekdo star, ki se bo zamislil v brado, in mladec, okoli katerega se bo gnetla množica. Samo misel, da ni nikomur potreben, jima bo za družbo. Sveta noč ... blažena noč ... Tam, zunaj bara se bo nekdo usedel na tla, in premišljeval, zakaj ga je pustila punca, zakaj je spet pogrnil na izpitu in zakaj je ta noč tako sveta, kaj je svetega v njej? Prepevanje pesmi? Obložene mize? Jaslice z drevescem? Hiša z vonjem po kadilu? Ali sladko občutje polnočnice? Sveta noč ... blažena noč ... Ganljiva pesem. Vzdigne nam srce, prebudi nam čustva. Ne samo zaradi spominov na otroštvo. Ne. Ganljiv je tudi praznik sam. Pa ne zaradi okrasja, luči, jaslic in vsega, kar je božič pridobil v letih zgodovine. Tisto, kar človeka danes resnično gane da dna srca, ni nič od t

Zaradi Luči, moj človek, zaradi Luči, ki se je danes rodila v temí, verjetno ni manj bolečin, ne zidov, ne krvi. A ko se svetli, nam odpira oči, da vemo: živimo z ljudmi, ne s stvarmi. Blagoslovljen božič!

Pojdite nazaj. Ali naprej. Se prepoznate v nazareškem dogodku? V Mariji? Ne? Kaj pa, če se spomnite načrtov, ki so vam propadli, ker je prišlo vmes nekaj nepredvidljivega? Če se spomnite bolezni v vaši ali kateri drugi družini, ki je popolnoma spremenila njihovo življenje? Če se spomnite na trenutke, ki so vam spremenili tok bivanja? Se prepoznate? Verjetno se. Mnogo od nas se prepozna v tistem mirnem življenju, v katerega je kot blisk šinila novost. Nepredstavljivo velika novost. Najprej nas je – kot Marijo – popadel strah. »Kaj je to? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj prav meni? Kaj želiš od mene, Bog? Me izzivaš?« Da, izzval vas je. Hotel vam je spremeniti življenje, vas postaviti na drugo pot. Zakaj? Iz sovraštva? Iz ljubezni? Težko rečem. Težko, ker sem samo človek in ne razumem. Ne razumem trpljenja, ne razumem Božjih posegov, ne razumem, ali so zame dobri ali slabi. Samo bojim se. Ker Bog zahteva, da grem na pot, ki je ne poznam, da se lotim stvari, ki je ne znam, da naredim nekaj, k

O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre: pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Ključi so vedno veljali za zaupanje. Dobiš ključ - vreden si zaupanja. Z zaupanjem prideš tja, kamor si nikoli ne bi mislil. Med ljudi, v svetove, do odkritij, do sebe ... Še posebno s tem ključem ... Danes bi ti rad rekel, da si vreden ključa. Gotovo se kakšen skriva v tvojem žepu. Torej si vreden zaupanja. Vreden, da te odklene nekdo in te pusti na svobodo, proč od tvojih napak - in glej, da ne boš zaklepal za njim. Vreden, da te nekdo zaklene, te zaščiti, tebe in tvoje vrednote - in glej, da ne boš odklepal in puščal notri tega, kar ne spada v tvoje srce. Kmalu. Zdaj zdaj bo noč največja. Odpri, kar je treba, in zapri, kar moraš. Luč naj gre ven in nič drugega naj ne pride noter. Ključ pa ... naj ti bo znamenje, da ti nekdo ZAUPA. Za tiste dneve, ko tega ne boš čutil.

O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in bodo pred teboj umolknili kralji in te narodi molili: pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj. H koreninam se je treba vrniti, ko je vse zavoženo. Tudi že prej. A še posebno takrat. Rojstni dnevi, obletnice poroke, posvečenja, prazniki ... Nek poseben žar je v ljudeh, ko se vračajo h koreninam - tiha spoštljivost, malodane priklanjanje v drži in izboru besed. Prav je tako. Človek, ki pozabi korenine, je človek, ki ga lahko iz zemlje izruje že blaga sapa, da ne govorimo o viharju. Človek brez korenin je človek brez življenja. Človek, neprimeren za naš čas, ko je treba vedeti, zakaj živiš in k čemu si namenjen. Ko se moraš trdno držati svoje zemlje, da te ne presajajo kot paradižnikovo palico zdaj v to, zdaj v drugo gredico. Paradižnikova palica nima vrednosti. Samo ugaja. Prodaja se. Na koncu, ko se obrabi in je stara, jo vržejo proč. Pod neugnano mladiko, ki je nihče ni maral, saj se ni pustila izruti. Konzervatizem ni nujno slaba stva

O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu dal na Sinaju zapovedi: pridi in nas z močno roko reši. "Da grem za gospoda," je včasih pomenilo nekaj zelo posebnega. Kakor da bi se s tem prebil iz revne in zaničevane kaste, da ne rečem krdela, v spoštovani družbeni sloj, kar je prineslo določeno mero časti in družbenih koristi. Postati "gospod" je bil življenjski uspeh. Danes smo s tem obdarovani že, ko se rodimo. Postali smo gospodje in gospe, gospodiči in gospodične, vsi nas spoštujejo in nam dokladajo raznorazne spoštljivostne zaimke. "Tovariši" in "tovarišice" pa so ostali nekje daleč zadaj, v formalinu, za muzej. Spodobi se, da se gospodom in gospem klanja, da se jih spoštuje. A kaj, ko smo sedaj gospodje malodane že vsi, gospodom pa se ne spodobi, da bi se klanjali. Sicer že niso gospodje ... Ali pač? Če se gospodom ne spodobi, da bi se klanjali, potem nismo gospodje. Klanjamo se javnemu mnenju, klanjamo

O, Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega in segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti. Nori časi, nora modrost. Človeško nore barve. Biti moder v teh časih je težko: ali te imajo za norega ali pa si dejansko nor - ker ne veš več, kaj je modro in kar neumno. Tako se ta zmeda še pridružuje tolikim, ki jim vsak dan znova pridenemo še kakšno novo. Pravzaprav sploh ni moderno biti moder. Moderno je biti "odštekan", "zadet", "čutiti", moderno je biti čuden in ekstremen v pozitivno ali negativno. Daleč proč od kakih potov razumnosti ... Zakaj bi torej človek prosil za modrost, za razumnost ? Iz istega razloga kot je nekaj premaknilo Božje srce, da je iz kaosa potegnil kozmos, iz teme luč, iz smrti življenje. Iz tega razloga živimo. Oziroma smo živeli. Danes "življenje" pojmujemo kot raztresenost, brezciljno naravnanost, ostajanje sredi nečesa, kar nima imena. Ne živimo. Do življenja nam manjka Beseda, ki v

Kdo neki je ta »Janez Krstnik«? Javnomnenjski raziskavi o njegovi vlogi – kar se je šepetalo med ljudmi – so upravljavci mnenja hoteli dati težo: za vsako ceno se je treba preriniti do resnice! Z enim samim vprašanjem: »Kdo si ti?« Med ljudstvom se je izoblikovalo troje možnosti, in sicer, da je Janez Krstnik: a) Mesija, odrešenik, (tisti, ki smo dolgo čakali in ki bo z močjo in oblastjo odrešil Izraela izpod sužnosti okupatorja); b) Elija, največji med preroki, nekdo zares pomemben; c) Čisto navaden prerok, kakor toliko drugih samooklicanih prerokov tistega časa, se pravi nekdo, ki hoče vzbujati pozornost. Glede na ljudski glas so ga imeli zelo radi. Vzljubili so ga. Kaj bi človek storil drugega, kot da bi jim prijazno ustregel? Rekel bi, da je Mesija. In po rokah bi ga nosili, vzklikali bi nad njim, ga poveličevali na tak in drugačen način. Z njim bi počeli vse, kar človeku tako zelo ugaja. Bil bi popularen. Koliko je v vašem življenju vredna resnica? Kolikokrat se ljudem pokažete ta

Poslanica za Luč miru iz Betlehema 2008 Hej, človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te videl. Nemiren si, begaš in iščeš, hitiš. Drviš, da bi našel, kar si želiš. Samo srečo. Samo srečo želiš. Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te slišal. Razumem te, vem, kaj iščeš. Saj iščeva isto: nekaj, kar bi dalo smisel korakom, upanje stiskam, luč temi. Nekaj manjka, drži? Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi ti rekel besedo. Doslej sem le plaval na svojih oblakih. Dober sem bil in se trudil za vse. A nekaj je manjkalo mojim besedam, korakom, dejanjem in skritim željam. Da bi res videl, da bi res slišal. Da ne bi se gledal z dejanji v zrcalu, da ne bi poslušal le svojih besed. Ta drobna malenkost ... Reciva ji luč. Luč bi mi res spremenila korake. Luč bi mi res osvetlila poti. Luč bi mi dala mir in veselje. Luč bi pregnala strah in obup. Kje bi jo našel, to luč? Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te imel rad. Dolgo sem iskal. A danes ... sem jo našel. V tebi! V t

Mama je izgubila svojega sina v nesreči. Mesec dni je tega. Ona pa še vedno v črni noči in tišini. Izustim nekaj stavkov, rad bi pomagal. Rečem par resničnih stvari ... a kot vedno, resnica boli. Reče mi: "Ne govorite več ... tega." V moji naravi je, da se za vsako napako (preveč) sekiram. To je bila napaka. Gotovo. Vsa opravičila ne zaležejo več. Čeprav mi je oprostila, to se je videlo, so me zaskelele svoje lastne besede. Prišla je po tišino. Tišino, najplemenitejšo spremljevalko človekove bolečine. So bolezni, ki jih pozdravi samo tišina. So resnice, ki jih zbudi samo tišina. In te resnice so žive. Morda se bom nekoč naučil, da je tema dana človeku tudi zato, da bi se naučil biti tiho. Kajti plemenito je reči pravo besedo ob pravem času, a še plemeniteje je molčati ob pravem času.

Ponavadi se hitro berljivih knjig ne lotevam, tokrat pa me je prijetno pisanje kmalu spravilo k branju, za katerega rečeš, da ga ne moreš spustiti iz rok. Tale prijazna knjiga mladega italijanskega pisatelja Niccoloja Ammanitija je pritegnila mojo pozornost, ker je bila tako otroška - z vsemi mislimi, brez predsodkov in vsega, kar z leti zrase v človekovem mišljenju. Mestoma moramo zato računati tudi z manj "spodobnimi" opisi. A da ne gre za naslajanje, priča dejstvo, da se ob njih pripovedovalec ne ustavlja za dolgo. Zgodba, napisana skozi oči 10-letnega Micheleja, ki živi v res majhni vasici s štirimi hišami nekje na jugu Italije, nas postavi med žitna polja, po katerih se podi tamkajšnja mladež. Odkrijejo staro hišo, ki se zdi prazna, a v resnici ni tako. Michele sam pride do vznemirljivega odkritja, ki ga sprva napolnjuje s strahom, potem pa ga sčasoma privede do dejanja, ki se ga ne bi sramoval nihče. Kako deček zrase v plemenitost, pravzprav razkrije čisto zadnja stran.

Včasih je težko prebirati prve strani Svetega pisma. Kot bi bral kako nočno moro, kriminalko, ki se šokantno razreši. Še bolj zato, ker se v teh straneh vedno znova najdemo, v tolikih in tolikih padcih slehernega dne, ki jih opravimo na poti do drugega. Da, ni trpljenje to, da se moramo truditi, ampak da smo tudi v svojem trudu lahko tudi poraženi. Vedno na istem koraku: ko v hrepenenju, prizadevanju, delovanju pozabimo na drugega. Prve strani Svetega pisma so zato za marsikoga zelo črne. Črne kot noč, ki se je spustila na človekov um, na njegove odločitve. Lahko nas spravijo v obup, češ: saj nikdar ne bo nič iz nas. Vedeli ste, da pride tu na vrsto nek »ampak«. Vedno je »ampak«, vedno je zvezda v tej noči. Ta zvezda je današnji dogodek. Ta zvezda je Marija. Tisti dogodek nekega navadnega nazareškega dne je naredil posebno stvar. Očistil je naše odločitve. Skozi strah in obup je prodrl, skozi človekovo nemoč in nemgočost situacije, v katero je sam zabredel. Njena privolitev v noči razu

» Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; « je tak: » Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! « (Mr 1,1.3) Ne gre samo za začetek knjige. Gre za začetek drugačnega sveta. Za začetek novega človeka, človeka, ki mu nad glavo ne bo visel meč usode in ga ne bo preganjal strah. Da, gre za novo knjigo, neslišano pripoved: pripoved vstopa Boga v človeka. Daljna pripoved je to, častitljive starosti. A nova, vsakič nova. Ker gre za pripoved, ki jo mora vsakdo nanovo napisati. Vsakdo, ki si želi živeti. Vsakdo, ki si želi smisla. Vsakdo jo mora nanovo doživeti, nanovo okusiti. Vključno z začetkom. Začne pa se takole: » Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! « Najprej je treba pripraviti Bogu prostor, pot, po kateri bo vstopil v njegovo življenje. Res, Boga si je treba želeti, da lahko začne v nas isto zgodbo, že tolikokrat ponovljeno, a vsakič edinstveno. Zgodbo Boga v človeku. Bog potrebuje prostor v tej zgodbi. Potrebuje pot, da pride vanjo. In to ni mogoče dru

Zakaj noč, ki se dogaja človeku, ne preneha takoj, ko si zaželimo luči? Menda zato, ker mora človek najprej dozoreti za luč. Zori pa skozi temo. Noč sama je sinonim za po-trpljenje, ker v sebi nujno zadržuje nekaj, kar je človeku tako dragocenega. Trpljenje. Trpljenje ga - čeprav zveni še tako nenavadno - pravzaprav usposobi za življenje. Kdor začne trpeti, se spomni, da živi. Odpira ga življenju. Če pa ga odpira življenju, potem ga rešuje. Da, noč usposobi človeka, da si želi jutra. Razen če ... ... je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (Jn 3,19-20) Razen če človek jutra ne pogreša. Če ga pa ne pogreša, ne trpi. Kdor trpi, je že pripravljen, da bo rešen. Saj se skozi temo trpljenja še vedno suka vsaj vonj po luči, če že ne iskra. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vsele

Vrlina, ki smo jo pozabili na nočni omarici, preden smo stekli v čas, prevračat ure in minute, da bi jih bilo več in več. Zdaj spet stopi na plano: v čas pričakovanja. Pričakovanje je najprej čakanje in kar spomnite se tistega čakanja pred ordinacijo, ko ni ne konca ne kraja vrste. Pričakovanje je tako naporno. Bolj ali manj zato, ker smo se odnavadili potrpljenja. Vse želimo hitro in takoj, to minuto. Jesti češnje decembra, kopati se v morju februarja, pogledati, kaj je na drugi strani sveta. Nekako smo se navadili, da imamo vse takrat, ko si to želimo. Naj bo že danes božič! Tako navadili, da smo to prenesli tudi med odnose z ljudmi. Ljudje pa nismo računalnik ... in ne avtomat. Tudi Bog noče priti takrat, ko se mi to spomnimo. Boga je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost. Sveča gori počasi. Preden dogori, preden dozori, bo še dolga pot. Počasi. Počasi je treba goreti.

Kaj pa pravite na to? Je to dobro? Slabo? In če bi kaj takega nastalo pri nas? Poglej filmčk in povej svoje mnenje!

Samo ena beseda, ki odmeva in napolnjuje prostor, se zaletava ob rob časa in pretresa vse, kar je človeku vredno: čujte. Čujte, nenehno čujte. Najprej nas ta beseda pretrese zato, ker je z njo konec brezskrbnega zanašanja na koga drugega. Ne, tu ni prostora za spanje. Na tem svetu ne. Čuječnost, ki nam jo na srce polaga Jezus, je več kot samo stanje na straži in dremotno čakanje jutra. Čuječnost nad svojim časom je trdo delo. Pretehtavanje, razmišljanje, odločanje, kaj je dobro in kaj ni. Kaj koristno, kaj potrebno, in kaj nesmiselno ali celo škodljivo. In to ni lahko delo, to vemo. Pravzaprav gre za najtežje delo: da ostaneš in postajaš vedno bolj – človek. Da, za to je potrebno veliko čuječnosti. Čuječnosti, da se v tvojo podobo človeka ne vseje ljulka, ki ti spačila človeškost v ljubeznivo masko in preračunljivo notranjost. To danes ni tako redko: želijo nam prodati za resnično to, kar je laž, in za dobro to, kar je slabo. »Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem

Kristus, Kralj vsega, kar je in je bilo in bo. Danes se nam res pokaže kot kralj. Poklic, ki danes ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Takoj ko odrastemo, ostane podoba kralja v pravljicah, tam zadaj, v nekem obdobju, ki je mimo. A ta, Njegova podoba, ni mimo. Ker je Jezus drugačen kralj kot prijetni ali zoprni starčki s krono in brado. Pravičen kralj je. Kralj, ki sodi, kakor je treba. Zato kozli in ovce, zato pravični in krivični. Pričakovano. Le da je pravičnost pri Njem utemeljena na drugačni osnovi. Pravzaprav je vse zelo enostavno. Zahtevno v svoji enostavnosti. Kralj Jezus ne sodi svojih podanikov za dobre in slabe na podlagi tega, koliko so mu prinesli dobička, ne po tem, koliko sposobnosti so pridobili, tudi ne po tem, ali so lepi ali grdi, suhi ali debeli, pohabljeni ali zdravi. Pravzaprav jih sodi samo po enem: ali so videli ali so bili slepi. Zato vprašanje, ki pretresa celotno ozračje: »Kdaj smo te videli?« Da, samo to je stvar sodbe: smo videli ali ne. Smo hoteli vide

Na katerem od treh služabnikov se nam najprej ustavi pogled? Na tistem, ki je prejel en talent? Ne. Na tistem, ki jih je prejel pet. Zakaj? Osupne nas razlika. Zakaj jih je nekdo prejel pet, kdo drug pa samo eno. Krivica, diskriminacija! Toda kaj je pravzaprav na tem? Zakaj smo nevoščljivi prvemu služabniku in zakaj pomilujemo zadnjega? Najprej zaradi številk. Matematika. V naši glavi je vedno matematika, ekonomija, računi s takimi in drugačnimi številkami, enotami, merami. Za Boga pa niso pomembne številke. Enako pohvalo dobita tako prvi kot drugi služabnik. Do besede enako. Ker Zanj ni pomembno, koliko si jih pridobil, ampak da si jih. Da, zato se naše srce vznemirja: ker mislimo, da je pomembno, koliko jih imaš in kako so dobri, ne pa to, da smo jih prejeli zato, da bomo z njimi trgovali. Pri matematiki je namreč pomembno, da čimveč imaš (česarkoli že). Pomemben je zaslužek, ne pa trgovanje. Torej: da bi talente shranili in občudovali, se z njimi ponašali. Zato napaka zadnjega služa

Tako torej: ni problem v tem, da bi pozabili svetilke. Zmanjkuje pa olja. Da, mi bi že svetili, a svetiti je treba tudi, ko je povsod naokrog tema in ni ne duha ne sluha o kom podobnem. Ko ostaneš s svojo tako dragoceno vrednotico sam proti vsem. Tako nam zmanjka vztrajnosti, če bi budnost opisali z drugim imenom. Saj razumem. Vsakomur se to lahko zgodi. To ni nič nenavadnega. Svetilka ne more svetiti večno. Zato je treba vedno znova kupovati olje zanjo in jo z njim hraniti, jo oskrbovati. Toda pri tem se zatakne. In to je bila edina razlika med preudarnimi in nespametnimi devicami. Razlika je v pripravljenosti. Budnost, ki jo od nas zahteva Bog, namreč ni v tem, da nam ne bi nikoli zmanjkalo olja, poguma, veselja, temveč v tem, da si za to olje prizadevamo, da si ga pravočasno priskrbimo. Tudi budnost, tudi vztrajnost je namreč treba hraniti, si jo osmišljevati, skrbeti zanjo. In ne, nič novega vam ne bom povedal. Vztrajnost se najbolj vzdržuje pri formi s premagovanjem samega sebe. T

Veselite se! Po mnogih že utrujenih smislih je končno prišlo nekaj novega, osvobajajočega in za vsakogar koristnega – industrija junakov. Čas, ko smo bili vsi enaki, nas je privedel do bridkega spoznanja, da smo postali brezoblična masa, ki potrebuje novih vitezov, ki bodo ta rod ponesli naprej, v boljše čase. Šola junakov se je začela že davno tega. Postati Batman, Superman, Spiderman ali vsaj Banananjam ali Super babica so bile na žalost preveč utopične želje. Pa tudi zahtevajo preveč predanosti svoji službi in premalo pridobljenega zanimanja javnosti. Čim se je pojavil Batman, je uplahnilo zanimanje za Supermana, tega je povozil Spiderman itn. Zato je industrija junakov vzela t.i. »ljudski model«: približajmo junaštvo povprečnemu posamezniku – instant junaštvo iz vrečke, ki na vsakem deluje na drugačen način. Po tej odločitvi lahko vsak dan gledamo, kako se junak postane. Pred oči nam ponudijo nekaj njihovih izdelkov »par exellence«. Tako se lahko naučiš, kako zasloveti kot nekdo s

V življenju se marsikaj zamaje, ko okusimo smrt. Smrti svojih dragih, smrti naših načrtov, smrti svojega starega življenja. Smrti ... Veliko jih je. To življenje je življenje umiranja. Zaradi smrti in po njej to življenje deluje kot deluje. Naj se sliši še tako čudno: smrt je za naše življenje koristna. Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi. Danes ne obujamo spominov. Ni temu namenjen ta dan, čeprav se iz njih hrani, čeprav se iz njih vzdržuje pri življenju. To ni dan mrtvih, ampak dan živih, živih na drugačen, boljši način. Ta dan je pred nami predvsem zato, da pogledamo svojo realnost in jo sprejmemo za svojo. Da vstopimo v to, kar smo. Da se iz naših vsakdanjih smrti naučimo živeti. Živeti tako, da bomo postopoma začeli razumeti, kaj pravi Jezus, ko govori o življenju, ki traja in se ne konča. Samo v obzorju naših lastnih smrti lahko spoznamo, da je smiselno spominjati se naših rajnih, zanje moliti, z njimi še naprej – če

»Slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov.« (Raz 7,4) Človekov največji strah je podoba v javnosti. Vsaj za večino. Za koga ga bodo imeli, kaj jih bo spomnilo nanj, kakšna občutja bodo prevevala ljudi, ko ga bodo srečali ali se pogovarjali o njem. Drugače rečeno: za kakšnega ga bodo označili, zaznamovali. Nekakšen človeški šport je v zaznamovanju. Ko nekoga ali nekaj zaznamujemo, potem želimo sami sebi odgovoriti, kam kdo spada oz. kakšna je resnica o njem. In od tega znamenja ne odstopamo; zdi se nam, da je to naše znamenje edina odgovarjajoča podoba, v kateri se zrcali resnica. Čeprav je v zaznamkih, ki jih ima neka oseba, pravzaprav resnica o tistem, ki mu je dal te zaznamke. To dejstvo nas tolaži, če nas ljudje zaznamujejo kot nevarne, nesposobne, če se nam s svojimi zaznamki posmehujejo in nas žalijo – če je to vse tisto, kar se v njihovi glavi odvrti pod imenom »kristjan«, pod tem Božjim zaznamovanjem, ki smo ga prej

Današnji dan zahteva moj poklon velikemu Slovencu. Njegova vrednost je neprecenljiva. In vse njegovo delo tudi. Kdorkoli spotika ob njegov protestantizem, ne bo mogel izničiti njegove pomembne vloge za Slovence in Cerkev. Njegova ljubezen do "lubih Slovencev" in do čiste vere v Kristusa tudi nam daje premislek o tem, kolikšna in kakšna je naša zvestoba do temeljnih danosti tega življenja. Zato, dragi Primož, poklon od katoliškega duhovnika in ljubitelja slovenske besede. Škripaje je zazevalo pero in na papir vrezalo je brazdo, širno brazdo za besede. Sprehajam se po žitnem polju in meni, tebi uberem klas. Primož, to je tvoj kruh, in jaz sem le nerodni jedec. Srčna hvala za drobtine ...

Iskreno: z največjim veseljem sem se lotil te knjižice, ker je res knjižica. Zgodba vzame 56 majhnih strani, komentar še dodatnih 30. Kratko branje, a bogato. Čeprav me je v njej zmotil kratek pasus, v katerem se ukvarja s seksualnim izrazoslovjem, je po njej ostal dober okus v ustih. Gre za srečanje azteške in španske kulture med osvajanjem Hernana Cortesa skozi oči tolmača. Tolmač, da, nekdo, ki manipulira z besedami. Ne samo to, ki celo odloča o resnici in laži, o poteku zgodovine. Spoznamo, kako veliko moč ima beseda in kaj lahko naredi ... pa čeprav se danes zdi, da je umrla in da jo je prevladala podoba. Kaj je jezik, iz česa je zrasel in kakšna je njegova moč? Nenazadnje se razmišljanje, ki ga plete avtor ob srečanju azteške kulture v razmerju s špansko dotakne tudi našega časa in vrednot, ki bi mu morda morale dajati ritem: " Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja. " Pa še par stavkov o življenju in smrti, ki me je presenetilo in dalo knjigi dodatno vredno

»Ljubi Boga ... ljubi bližnjega ...« Besede, ki jih čivkajo že vrabci na strehah, kajne? Čutimo se, kot da bi morali Jezusu reči: »Daj, povej kaj novega. To že vse vemo, to smo že milijonkrat slišali. Saj se z vsakim stavkom ponavljaš kot stara lajna.« Tolikokrat slišane blage melodije so se naša ušesa tako navadila, da ne reagiramo več nanjo. Nekaj nam zveni v ušesih, lepo je, a ne slišimo več ali pa smo se je najedli in jo imamo že dovolj. Kot stare popevke smo se je naveličali. Tako smo postali neobčutljivi za to besedo. Ker ne slišimo nič novega, ker je vsakikrat povedano isto. Verjetno je enako čutil učitelj postave, ki je pričakoval isti odgovor, kot ga je slišal že tolikokrat iz ust svojih učiteljev. Dobil pa je nekaj drugega, kar ga je malce presunilo. To namreč ni običajna lajna. Ta ima namreč vsakič isto besedilo, a vsakič drugo melodijo, drugega pevca. Bolj kot sam odgovor na provokacijo (ki ga je Jezus potegnil kar iz Svetega pisma, ki ga je tudi učitelj postave obvladal) j

Ne bo škodilo prebrati ... http://papa.rkc.si/blog/?p=84

Včeraj sta Slovenijo nepričakovano stresla dva sunka: eden pri Pivki znotraj zemeljskega površja, drugi pa po pristanku letala z angleško kraljico Elizabeto II. Slovenijo je streslo predvsem to drugo. Ne toliko zato, ker je to eminenten in časten dogodek, temveč zato, ker nihče ne ve, kaj naj si misli o njej. "Obisk kraljice: žarek blišča v povolilno provincialnost" piše Delo. In niti ne pove, kaj je ta žarek. Morda monarhija? Morda mladostnost 82-letnice? Morda nekaj vznemirljivega, da še vedno precej patetično pišejo o tem, kako kraljica žaluje za svojim konjem, v isti sapi dodajajo pohvale na njen račun in pa vse, kar se ji je v družinskem življenju na dvoru ponesrečilo, od Diane dalje. Neka dvojnost para to ozračje, to je morda streslo Slovenijo. Vprašanje pa, če je kdo to sploh začutil. Občutek imam, da bomo spet padli v sivo prikimavanje, brez kakršnihkoli stavkov, ki bi bili res "žarek blišča" v provincialnost besedišča te male deželice. Ampak za to smo verje

» Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. « (Mt 22,21) Ta znani stavek je dal pobudo marsikateri razpravi in marsikateremu zagnancu, ki je uveljavljal »ločitev med Cerkvijo in državo«. Je hotel Jezus postaviti temelje moderne politike? Ali je mislil kaj drugega? Prav mogoče bi lahko kdo v tem stavku videl, da Jezus zahteva nekakšno dvoličnost, dvojni obraz, enega za Boga, drugega za cesarja. Češ, v cerkvi bodi vnet za Boga, v družbi za cesarja. In nekateri kristjani to tako razumemo in se po tem ravnamo. Pravzaprav marsikateri izmed nas. Če bi bilo to njegovo sporočilo, bi bil Jezus navaden prevarant, ki se mu ne splača verjeti, ker eno govori, drugo pa dela. Zdrava pamet nam narekuje, da pomislimo, da gre verjetno za nekaj povsem drugega. Kot Jezus, tako se vsak kristjan v svojem življenju srečuje z dvema svetovoma, ki si nista podobna: s svetom, fizičnim, materialnim okoli sebe, in nad-svetom, duhovnim v sebi in drugih. Prava mojstrovina je krmariti med njim

Veselje, ki te prevzema, ko držiš v roki poročno vabilo, je res pristno veselje. Ne veseliš se gostije, veseliš se sreče drugega. Zato je to veselje tako zelo dragoceno in potrebno. Ker je tako hranljivo za vse. A ne gre zmeraj tako gladko. Prilika, ki jo slišimo tokrat, pokaže na čudaštvo, ki ga uganjamo: povabljeni NISO HOTELI priti. Celo danes, ko imamo vsega v izobilju in nam ne manjka gostij, radi skočimo na svatbo. Zakaj bi jo torej kdo zavrnil? Pri kraljevih povabljencih gre verjetno za nekaj drugega. Gotovo za to, da bi jim bilo na svatbi neprijetno. Njegova svatba namreč ni namenjena popivanju in veseljačenju, razuzdanosti in popuščanju vsakdanjih zavor. Njegova svatba je veselje, ki ga marsikdo ne mara več: to pa je veselje nad drugim in zaradi drugega. Povabljeni niso marali priti ne zato, ker ne marajo svatb, tudi ne zato, ker se niso čutili vredni, ampak ker so vedeli, da tam ne bodo v ospredju – in ker se niso znali veseliti z drugimi. Zato so hoteli ostati tam, kjer so p

Povsem spontano se je začela moja mala anketica na teh straneh, ki je pridobila 19 glasov. Predvsem zaradi tarnanja nekaterih ljudi okoli mene, da NAM gre danes res tako slabo, da sploh ni res. Nisem se strinjal. Podal sem par opažanj: nikdar prej nismo toliko potovali po vsem svetu, nikdar nismo imeli takih avtomobilov, nikdar se ni toliko in tako mogočno gradilo ... Nam gre res tako slabo? Potem se je zgodila repriza črnega petka iz leta 1929 in naenkrat se je zamajalo vse to, kar sem mu navrgel kot argument. Naenkrat se je vprašanje postavilo v malce drugačno luč. Kje je temelj mojega počutja, ravnanja, skratka življenja, da lahko rečem, da je moje življenje boljše ali slabše, enako ali ... drugačno? Nad rezultatom sem presenečen. Najprej odgovora "drugačno" sploh nisem uvrščal na listo odgovorov. Potem se je pojavilo kot rešitev v sili. In glej - po njem je posegla kar večina, 14 glasovalcev. V čem je življenje drugačno, da ga ne moremo definirati ne kot boljšega, niti ne

Za svoje življenje danes lahko rečeš, da je ... boljše kot pred 3 leti ......... 3 glasovi (15%) slabše kot pred 3 leti ......... 1 glas (5%) enako kot pred 3 leti .......... 1 glas (5%) drugačno ....................... 14 glasov (73%) Skupno št. glasov: 19

Kako je kaj z vašim vinogradom na to jesen? Je grozdje dobro obrodilo? Če je, kaj boste z vsem tem vinom? In če ni, kako ste skrbeli zanj? V življenju vsakega človeka se večkrat ponovi čas trgatve. Čas, ko se mora zavedati, da je vse, kar poseduje in s čemer upravlja, last nekoga drugega. Da, celó življenje. Last nekoga, ki želi sadove življenja, ki ga je zasadil in ga oskrbel, deliti s tistimi, ki niso imeli te sreče. Deliti glasbo s tistimi brez posluha, deliti bogastvo s tistimi v pomanjkanju, deliti ljubezen s tistimi, ki je nikdar niso spoznali, je ne doživeli. Večkrat se mi zgodi, da svoje delo opravljam zato, da bom v očeh drugih pridobil na slavi, laskanju in ugledu. Takrat se kot najeti vinogradniki krčevito oklepam »svojega« vinograda, svojih zaslug za to, da je vinograd takšen kot je. Pa ga nisem ne zasádil, niti ga obdal z ograjo, niti nisem izkôpal v njem stiskalnice in sezidal stolpa. Nič od tega. In vseeno živim v prepričanju, da si zaradi svoje vestnosti zaslužim, da mi

Trdijo, da je rak kuga modernega človeštva. Nekateri se z njimi ne strinjajo. Pravijo, da je to AIDS. Spet drugi, da so to sodobne zasvojenosti, ki jih je toliko, kolikor je vrst človeka. Mogoče. Mogoče je vse to res. Še najbolj verjetno pa je, da nas je preplavila kuga, ki ji je ime oklevanje. Z drugo besedo: odločitev današnjega človeka je, da se ne bo odločil. Morda se ne rodi namenoma. Lahko da se pokaže v strahu pred odgovornostjo, lahko tudi v strahu pred napako. Res, današnji svet ne dovoli napak, ker je nekje na poti izgubil besedo odpuščanje. In še eno, ki se je tesno drži: ponižnost. Morda zvenim zastarelo. A če res zvenim tako, potem imam popolnoma prav. Nikomur ta beseda ni niti domača niti privlačna. Zakaj bi jo torej vlačili po ustih in si uničevali ušesa z njo? A kjer ni pripravljenosti, da priznamo svoje napake, in pričakovanja dobrote in usmiljenja s strani tistega, ki mu priznavamo svoje napake, tam ne more biti človeškosti. Ker ravno to človek je: prosilec odpuščanja

Našel sem novo zvezdo glasbenega neba, ki mi je všeč zaradi svoje posebnosti in verjetno tudi zaradi "semitskosti", ki jo je čutiti v vsakem stavku. Mmm, poslušljivo. Poskusiš tudi ti?

"Stvari, o katerih pišem, so izpostavljene nenehnim spremembam. Ni modrosti, ki s časom ne bi izgubila sijaja in oksidirala, in ni resnice, ki ne bi prej ali slej postala smešna. Vsaka misel je samo člen v neskončni verigi mišljenj, ki zastarevajo in postajajo neuporabna. A v vsakodnevnem življenju moramo vseeno vedeti, koliko je ura, kje smo in kam smo namenjeni. Moramo imeta nekakšna merila, napotke in predstave, pa čeprav nam je jasno, da že naslednji dan ne bodo nič vredni." Dušan Jovanović, režiser, dramatik in esejist, letošnji dobitnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko. Verjetno velja enako za moj in še katerikoli blog. Vsekakor pa sem dobil podporo, da je meni in drugemu potreben. Da se rase ... Če pišeš, sporoči. Oba potrebujeva nekaj takega.

Slovensko blogovsko vesolje se te dni gotovo utaplja od komentarjev na nedeljski dogodek, ki smo ga čakali že od januarja. Kdo je zmagal in kdo ni, komu se je zalomilo in komu je uspelo, kdo bo na boljšem itd. pravzaprav ne morem soditi. Preveč čudno se je vse skupaj obrnilo. Ko se bo vse skupaj malce bolj uskladilo in ko bomo prišli do resnice o naših volilnih lističih, ki so povedali marsikaj, resnice pa ne, bom morda povedal, kaj si mislim o vsem skupaj - ali smo si to prislužili ali se nam je kaj maščevalo. Do tedaj pa - povolilni molk ...

V luči ekonomskih gibanj preteklih tednov bi lahko rekli, da je ravnanje gospodarja v priliki prava katastrofa. Tako s strani gospodarja, ki takorekoč razmetava z denarjem, kot tudi s strani delavcev, ki niso pravično nagrajeni za svoj trud. Res, ta prilika je v vseh mojih sogovornikih vzbujala zavist in občutek nepravičnosti. »Zakaj so tisti, ki so delali eno uro, dobili enako kot tisti, ki so delali cel dan?« Ne, to je napačno vprašanje. Gospodar pač vedno hodi ven in išče. Išče nekoga, da bi delal zanj. Za zelo dobro plačilo: en denarij ni bil kar tako. Tako da so pravzaprav vsi, ki so imeli priložnost delati zanj, bili ne samo srečni zaradi plačila, temveč tudi počaščeni, ker so smeli delati zanj. Podobno, kot če bi vas Michael Schumacher prosil, da mu očistite avto. Nekateri bi to storili celo brez plačila. Pa vendar gospodar za lepo, čeprav garaško delo v vinogradu pravično in spodobno plača. Do tu je vse lepo in prav. In gospodar je res pravičen: plača točno toliko, kolikor se j

Ko ti bo hudo, naj te greje misel, da je, kakor pod Jezusovim, tudi pod tvojim križem Mati, ki te gleda in pazi nate.

Tam nekje v daljni Španiji sem se je naučil in zdaj me hrani z nauki ... Takšnimi in drugačnimi :) (Jojmene, še dobro, da pri nas ni tako ...)

Ta članek bo tako neaktualen kot že dolgo ne. Govori o starokopitnih stvareh, stvareh, pozabljenih v predalih, založenih v visoke kupe ... Stvari, ki jih ne potrebujemo, oz. tiste, za katere mislimo, da jih ne potrebujemo, kmalu založimo. Nekam daleč ji pospravimo, da nam ne vzbujajo slabe vesti, zakaj jih ne uporabljamo. Vse argumente, ki bi govorili zanje, ponavadi na hitro pospravimo v koš za smeti – s tem, ko rečemo, da so staromodni in nerabni. Ena od mnogih stvareh, pred katerimi zakrivamo moderno oko, je križ. Križ je staromoden, ker je trpljenje nespametno in nesmiselno. Križ spominja na to. In kaj naj še počne križ v dobi, ki je ustvarila penicilin in antidepresive, pomirjevala in antibiotike, morfij in ecstasy? Res je, nima kaj početi. Križ torej spada na smetišče zgodovine. Prej, ko so ljudje še trpeli, so ga potrebovali za lajšanje travm. Zdaj ga ne potrebujemo več. Toda ko govorimo o križu in trpljenju, potem ne govorimo samo o tistem skrivenčenem telesu na njem. Govorimo

O, da, končno smo jo dočakali našo predrago "Qlandio" ... Zdaj stoji tam in ob tem času, ko to pišem, verjetno že požira popustov željno množico, ki je končno dobila novo, tokrat večjo luknjo, v katero bo lahko po mili volji metala svoje prihranke. Naj si gre za 15 novih parov čevljev ali 17 dunajskih zrezkov s pomfrijem, to zdaj niti ni vseeno. Kupili bodo tri mikrovalovne pečice in po štiri pare rolerjev in dvoje hladilnikov ... Zakaj toliko? Ker je napol zastonj, seveda! Se mi zdi, da zdaj, ko bom v nakupovalni center lahko odšel kar s kolesom, in bom tako tudi brez avtomobila deležen radosti, ki jih prinaša potrošniško vzdušje, še bliže svojim vročim željam. Nova Gorica pa je že po 60 letih, ki jih te dni vzneseno praznuje skozi mlado in staro, ki se suka po brigadirskih proslavah, ploska in pozibava glavo na vseh mogočih koncertih, tako blizu svoje točke nič. Da ne rečem "ground zero" ... Pravijo, da se iz zgodovine lahko učimo. Da je otvoritev novogoriške Qlan

Da bi razumeli preroka Ezekijela, bo treba stopiti vsaj par desetletij nazaj, do tistih pogumnih mladeničev, ki so državi služili tudi z neskončnim bedenjem na straži. Da, prvih par ur je lepo in ponosno biti stražar, v čast ti je, da služiš domovini. A kmalu to postane tako težko kot vzdrževanje vek pri budnosti. Da, to je bolj odgovorna služba, kot si človek, ki stoji na straži, predstavlja. On je samo tam, ker uboga. V resnici je na njegovih plečih življenje vseh njegovih kompanjonov. Kakšno odgovornost nosimo že samo s tem, da smo, kjer smo. To je utrudljiva služba, življenje, ki ne pusti pod naključjem niti najmanjšega slučaja. Ki ne pusti niti za trenutek zatisniti vek. Da, odgovornost nosiš za vsakogar, ki je pod tvojim okriljem, t.j. vsakogar, ki si ga kdaj srečal in z njim podelil kak trenutek svojega življenja. Aha, vsako srečanje ti je odgovornost. Vsako srečanje je iskanje resnice. Zato ta pomembna straža. O tej straži ni potrebno izgubljati besed, ker je vsakemu že samoume

Težak greh mi leži na duši. Greh, za katerega se mi bodo ljudje v Novi Gorici smejali. Tudi vi se mi boste smejali. Meni pa se zdi, da se je skozi zadnja vrata prerinil v prve vrste naše kulture. Od mladega do starega vse – skupaj z mano – ploska privlačnosti. To ni iztočnica »estetiki grdega«, ki se je razbohotila v sodobnem »kulturnem« ustvarjanju, ker to ne želi biti. Rad imam lepo in tudi vi bi ga morali imeti radi, če je vse v redu z vami. A »lepo« in »privlačno« nista brat in sestra. Morda bratranca v šestem kolenu, ki se ne marata preveč – in se zato nič kaj ne »žlahtata«. Pravijo, da od takrat, ko je privlačnost ubila resnico. Kako se je to zgodilo, pravzaprav nihče ne ve. Verjetno je bila resnica preveč grenka, da bi jo še kdo pil. V navalu človekove revolucije ugodja smo začeli piti samo privlačne, sladke, atraktivne pijače. Mnogo prijetnejše, čeprav smo bili in smo še po njih tako zelo žejni. Ampak tako pač je. Sicer ne vemo, kaj pijemo, a važno, da lepo izgleda. Od takrat j

Danes se skupaj s Petrom spopadamo z nečim tako človeškim – strahom pred trpljenjem. Njegova reakcija je tako pričakovana, tako domača, tako nas spominja na nas same. Ne vem, od kje strah. Verjetno ga človek nosi v sebi že od vekomaj. Posebno pa ima plodna tla za razvoj danes, ko želimo vse na hitro in na lahko doseči. Brez pretiranega truda, še bolje s kakšno servisno službo, če obstaja za naš primer, in pa hitro, čimbolj hitro. »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Da, seveda, tako človeško je to. A Jezus od nas ne zahteva človeškega, ampak Božje ... Toda kje pobrati Božje v tem šibkem človeškem bitju? Rekel bi, da tam, kjer je človek lahko najbolj Božji. To pa je: v njegovi sposobnosti, da ima rad. Navsezadnje gre pri vsem tem vznemirjenju današnjega dne samo za to: kaj je kdo pripravljen dati za ljubezen. Ostati samo na lepih pogledih in sladkih nasmehih, recimo temu na plitvini ljubezni, ali iti globlje, prebedeti kako noč, jokati, tvegati zavrnitev, pustiti drugo

“Ne moreš biti izpolnjen, če nisi iskren. Če ni iskrenosti, si plitek. In površen. In narejen. Izumetničen. Si zgolj poza.” JASNA KNEZ, plesalka

Ste se že kdaj vprašali, kako izgleda Bog? Če se še niste, se boste gotovo, ko vas bo kakšen malček pocukal za rokav in vam postavil enako vprašanje: »Kakšen je Bog?« S tem se je ubadalo že na milijone človeških misli. Nekateri so pogruntali, da je Bog mogočen starec, ki gleda skozi trikotnik. Drugi so rekli, da o njem nemogoče karkoli reči. Eni so rekli, da je zabloda, utvara človeških misli, drugi spet, da sploh nikoli ni obstajal. Velikokrat je tako, da človek išče odgovore na svoja vprašanja na koncu sveta, pa jih ne najde tam, ampak tik pred svojim pragom. Gotovo je tako tudi v tem primeru. Eno od takšnih vprašanj je današnje Kristusovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Saj bi človek rekel, da ga sliši prvič. Pa v resnici ni tako. Božje vprašanje ni tako nevsakdanje, kot izgleda na prvi pogled. Vsak dan ga slišimo in nas vendar ne pretrese. Vsak dan? Mislite, da si izmišljujem? Morda je res, da tega ne slišimo vsak dan. Dobesedno res ne. Mogoče pa ga slišimo kot: »Mama, pom

Naj se še tako prepričujemo, si nazadnje moramo priznati: danes so Jezusove besede res trde. Trde kot kamnito srce neusmiljenega mogočnika. Kaj se je zgodilo? Kje je tisti usmiljeni Jezus, ki sliši vse in takoj, brez pomišljanja, odpre svojo roko? Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava. Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil? Ni treba velik

Vse matere sveta vedno gledamo po svoji materi, vedno imamo njo pred očmi. Njene znane poteze nam rišejo poti, ki jih izbiramo. Njene oči so nam mesec v noči, njene ustnice tolažba. Iz preprostega razloga: ker smo se ob materi naučili vsega tega. Ker smo ob njej postali ljudje. Njene poteze so se oblikovale ob njenih izbirah. Ni šlo za lahke izbire. Izbrala je mene namesto boljšega zaslužka. Izbrala je vzgojo namesto poležavanja. Izbrala je Boga namesto lagodnosti. Izbrala je tveganje, izbrala je ljubezen. Te izbire so ji polegle težo na obraz. Težo in nevihte, ki jih je priskrbela vsakdanjost. Zdaj v službi, zdaj doma, pred mogočnimi in bogatimi tega sveta je legala v nizkost služabnice Njega, ki ji je zaupal življenje, ljubezen, boj. Samo zato, ker je bila drugačna. A mati ne umre kar tako. V nizkosti, v viharju se je spremenila. Njene oči so postale upanje, njene ustnice tolažba. Njo so bíli viharji, a ona je postajala močnejša. Prišle so smrt in stiska in bolezen in hitenje, ona pa

Ko sem zaprl zadnjo stran Azbuke za neposlušne makedonskega pisatelja Venka Andonovskega, pravzaprav nisem vedel, kaj naj si mislim. Zgodba vleče presenetljive vzporednice s svetopisemsko, da, morda celo z evangeljsko. Ob vsem tem nastaja v glavi nekaj, kar je moralo nastajati v glavi svetega Cirila in Metoda, preden sta se odpravila na svojo misijo med naše dede, preden sta naredila pot tudi mojemu in pisateljevem komuniciranju. Zgodba postavi svoje dogajanje v samostanu, kjer prav res prepisujejo knjige za sveta brata. A s seboj pelje še veliko več. Preko boja med dobrim in zlim (kjer pisatelj nekoliko zaide celo na maniheizem, predvsem s podobami bika) se v ozadju, a vendarle v ospredju odvija razmišljanje, za kaj pravzaprav gre pri besedah in črkah. In ne samo pri črkah ... Pisanje je samo metafora za življenje oziroma za živetje. Zato daje toliko misliti ... Nič, kar je hitro, ni resnično, kajti nič ni hitrejše od časa in nič počasnejše od hitrega ni, kajti v hitrosti se dela nap

Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega. In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene. Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In ven