Preskoči na glavno vsebino

Druga luč: Gospod

O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu dal na Sinaju zapovedi: pridi in nas z močno roko reši.

"Da grem za gospoda," je včasih pomenilo nekaj zelo posebnega. Kakor da bi se s tem prebil iz revne in zaničevane kaste, da ne rečem krdela, v spoštovani družbeni sloj, kar je prineslo določeno mero časti in družbenih koristi. Postati "gospod" je bil življenjski uspeh.

Danes smo s tem obdarovani že, ko se rodimo. Postali smo gospodje in gospe, gospodiči in gospodične, vsi nas spoštujejo in nam dokladajo raznorazne spoštljivostne zaimke. "Tovariši" in "tovarišice" pa so ostali nekje daleč zadaj, v formalinu, za muzej. Spodobi se, da se gospodom in gospem klanja, da se jih spoštuje. A kaj, ko smo sedaj gospodje malodane že vsi, gospodom pa se ne spodobi, da bi se klanjali. Sicer že niso gospodje ... Ali pač?

Če se gospodom ne spodobi, da bi se klanjali, potem nismo gospodje. Klanjamo se javnemu mnenju, klanjamo se popustom, klanjamo se koristi, dobičku, klanjamo se omami, begu in še stotinam drugih vojaških komandirjev sveta. Joj, kakšna polomija! Kakšna zmeda s tem "gospodom" ... Edino, kar bi nas lahko rešilo iz te neprijetne zagate, bi bilo, da bi se gospodom spodobilo tudi, da se klanjajo.

K sreči: taki gospodje so obstajali. Eden od njih je Mojzes, veliki šef svojega ljudstva, ki je izpeljal njegovo osamosvojitev. Ta veliki človek se je razprostrl na tla pred - gorečim grmom. Ta velikan odločitev je sprejel - zapovedi. Sklonil se je. Zakaj? Ker je to potreboval? Ker je to moral? Ker je Mojzes postal gospod šele takrat, ko se je zavedal, kdo je Gospod? In še eno klanjanje: tistega, ki se mu je klanjal Mojzes. On se je sklonil še bolj. Sklonil nizdol, nižje kot vsak drug človek. Da bi revni in zaničevani postal gospod. Gospod s svojim dostojanstvom. Gospod s svojo pravico.

Pravi gospod se klanja. Le da se mora klanjati tistemu, ki mu je podelil to dostojanstvo, ne pa tistemu, ki mu ga jemlje. Uvideti to se da ... z modrostjo.

Komentarji

  1. Res je, da se je Mojzes poklonil Gospodu, ker je veroval in molil njega. Sedaj pa je Gospod skrit za javnim mnenjem. Ta skriti gospod nas male državljane vleče za nos in si misli, da je večji od Gospoda. Snovalci javnega mnenja se skrivajo za kapitalom, ki vsak dan izgublja na vrednosti. Sedanja kriza je kriza vrednot. Sami bomo morali postaviti Gospoda na prvo mesto in se njemu pokloniti. Kako velik je gospod Peter Opeka, da se zna prikloniti ljudem iz smetišča, in to vsak dan, ne glede na vreme in čas? Vsi namišljeni gospodje, pa se ne znajo prikloniti svojim ženam in ljudem v stiski.
    Mojzes je bil zares velik Gospod tudi za nas danes. lepo se imej Marko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Prikloniti se pravemu G/g-ospodu je tudi modrost. Mojzes je videl grm ... preprost simbol. In razumel je, ker je bil preprostega srca. Kako naj danes vidimo preproste stvari, če vse strmi k dovršenosti, tehnološki izpopolnjenosti in zakompliciranosti?

    Vemo pa tudi, da ni učenec kdor pravi "gospod, gospod ..." ampak ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j