Četrta noč: še vedno potrpljenje
Zakaj noč, ki se dogaja človeku, ne preneha takoj, ko si zaželimo luči?Menda zato, ker mora človek najprej dozoreti za luč. Zori pa skozi temo.
Noč sama je sinonim za po-trpljenje, ker v sebi nujno zadržuje nekaj, kar je človeku tako dragocenega. Trpljenje. Trpljenje ga - čeprav zveni še tako nenavadno - pravzaprav usposobi za življenje. Kdor začne trpeti, se spomni, da živi. Odpira ga življenju. Če pa ga odpira življenju, potem ga rešuje.
Da, noč usposobi človeka, da si želi jutra. Razen če ...
... je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (Jn 3,19-20)
Razen če človek jutra ne pogreša. Če ga pa ne pogreša, ne trpi. Kdor trpi, je že pripravljen, da bo rešen. Saj se skozi temo trpljenja še vedno suka vsaj vonj po luči, če že ne iskra.
Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.
Gospod BOG bo obrisal solze z vseh obrazov in z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva, kajti GOSPOD je govoril. (Iz 25,7-8)
Res, na vencu gori samo ena sveča. Čeprav bi radi, da bi gorele vse štiri. A človek potrebuje najprej samo eno svečo, čisto majceno svečko, da ve, kam osrediniti svoj pogled. Da počasi, počasi začne spoznavati, da so okoli njega obrazi. Obrazi, ki jih ni videl, ki jih ni razumel. Da vidimo obraze, je treba veliko časa. Veliko (po)trpljenja. Morda nas na koncu čaka vznemirljivo odkritje, ki smo ga tolikokrat v temi zahtevali, moledovali zanj.
Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil. To je GOSPOD, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil. (Iz 25,9)
Da, prva sveča. To je potrpljenje.
Najbrž zato, ker ne znamo trpeti, ne znamo niti potrpeti. Ker ne verujemo in ne upamo, čeprav bi to morali početi, saj imamo v sebi položene temelje obojega. Globoko v sebi imamo to vero in to upanje, da se je Bog učlovečil, da je trpel, umrl, a tudi vstal od mrtvih... Duh nam govori o tem! Da bi ga pa slišali, se moramo umiriti, se najti, iti iz sebe in ga prositi... Za vse to pa bo treba še mnogo trpeti in potrpeti.
OdgovoriIzbrišiOla
OdgovoriIzbrišiandrej,če ti ne znaš potrpet ni nujno,da ne znamo vsi.
mare zeloo lepo napisano
bye
Iz mojega komentarja je jasno razvidno, da znam tudi potrpeti, pa tudi trpeti. Šlo je za malo širše razmišljanje, ki mi ga je odprla objava. Če pa ti da misliti, pomeni, da je dobra.
OdgovoriIzbrišiVečina človeštva je žal postala taka, ker pa se imam za del človeštva, sem uporabil prvo osebo množine.
Pa brez zamere!
Prva sveča na adventnem vencu ima velika pričakovanja. Po drugem tednu pa dobimov potrpljenju že dve sveči. Tako je vse do Božiča, ko so vse štiri. Ta majhna luč nas vodi skozi temo naše duhovne priprave na rojstvo Odrešenika. Na ponovno rojstvo se moramo ta čas tudi sami duhovno pripravljati. Bolj, ko smo bliže Božiču, več svetlobe že imamo.Tako je tudi, ko se vozimo skozi predor. Proti koncu je že vse več svetlobe. Žalostno je pa to, da smo Evropejci tako ignorantski do ostalega sveta. Samo poglejmo izdelke, ki jih kupujemo sedaj za darila. Mar ne veste, da jih prav po suženjsko delajo v tretjem svetu. In kaj naredimo za to! NIČ
OdgovoriIzbrišiS tem pokažemo, da smo globalni praznoverci in ne znamo pokazati krščanstva javnosti.