Zvezda

Včasih je težko prebirati prve strani Svetega pisma. Kot bi bral kako nočno moro, kriminalko, ki se šokantno razreši. Še bolj zato, ker se v teh straneh vedno znova najdemo, v tolikih in tolikih padcih slehernega dne, ki jih opravimo na poti do drugega. Da, ni trpljenje to, da se moramo truditi, ampak da smo tudi v svojem trudu lahko tudi poraženi. Vedno na istem koraku: ko v hrepenenju, prizadevanju, delovanju pozabimo na drugega.

Prve strani Svetega pisma so zato za marsikoga zelo črne. Črne kot noč, ki se je spustila na človekov um, na njegove odločitve. Lahko nas spravijo v obup, češ: saj nikdar ne bo nič iz nas.

Vedeli ste, da pride tu na vrsto nek »ampak«. Vedno je »ampak«, vedno je zvezda v tej noči. Ta zvezda je današnji dogodek. Ta zvezda je Marija.

Tisti dogodek nekega navadnega nazareškega dne je naredil posebno stvar. Očistil je naše odločitve. Skozi strah in obup je prodrl, skozi človekovo nemoč in nemgočost situacije, v katero je sam zabredel. Njena privolitev v noči razumevanja je prinesla luč. Iz enega samega razloga: ker je imela pred očmi toliko in toliko rok in otrok.

Marijin »da« je tako podoben tistemu, ki so ga izrekli naši starši, da smo lahko mi danes tu. Če ne drug, je »da« vaših staršev isto zagotovilo, ki ga je dal Marijin »da«: Bog je zvest. Bog mi daje priložnost. Bog me ima rad. Dokaz za to je naše življenje. Življenje, ki se nam tolikokrat zdi tako težko in temno, tako nevarno, tako brez pomena, nad njim pa svetla zvezda, ki mi daje pogum: beseda matere, ki se je odločila zame.

Zaradi ljubezni me ni ničesar strah.