Začetek zgodbe

»Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina;« je tak: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,1.3)

Ne gre samo za začetek knjige. Gre za začetek drugačnega sveta. Za začetek novega človeka, človeka, ki mu nad glavo ne bo visel meč usode in ga ne bo preganjal strah. Da, gre za novo knjigo, neslišano pripoved: pripoved vstopa Boga v človeka.
Daljna pripoved je to, častitljive starosti. A nova, vsakič nova. Ker gre za pripoved, ki jo mora vsakdo nanovo napisati. Vsakdo, ki si želi živeti. Vsakdo, ki si želi smisla.

Vsakdo jo mora nanovo doživeti, nanovo okusiti. Vključno z začetkom. Začne pa se takole: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Najprej je treba pripraviti Bogu prostor, pot, po kateri bo vstopil v njegovo življenje. Res, Boga si je treba želeti, da lahko začne v nas isto zgodbo, že tolikokrat ponovljeno, a vsakič edinstveno. Zgodbo Boga v človeku.

Bog potrebuje prostor v tej zgodbi. Potrebuje pot, da pride vanjo. In to ni mogoče drugače, kot po naslednjem prostorskem planu: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.« (Iz 40,4) Najprej je potrebno pot počistiti. Stran z navlako varljivih sreč, čarobnih uspehov na račun drugih ljudi! Človek se mora srečati s svojimi dolinami in hribi, se spoznati in jih prilagoditi: da se v človeka da stopiti, mora pospraviti svoje manjvrednostne in večvrednostne poteze. Mora postati to, kar je bil na začetku. Na začetku Božje zgodbe v zgodbi človeka.

Da, vse to se je že zgodilo. Te zgodbe se je treba samo spomniti. Spomniti ob tolikih podobnežih Janeza Krstnika, ki vpijejo v naše življenje, da je treba nekaj spremeniti. Da v tebi ni več prostora ne zate ne za drugega ne za Boga.

To je začetek zgodbe. Božje zgodbe v človeku. Zgodbe, sveže kot jutro. Prav take, kot jo potrebuje svet. Ne moreš manjkati v njej.