Sveta noč

Sveta noč ... blažena noč ...

Neka mati in oče ne spita, četudi je polnoč. Njunega sina še ni domov. Čez uro bosta izvedela, da ne bo prišel. Da je njegova luč ugasnila. Svet se jima bo podrl.

Sveta noč ... blažena noč ...

Nekdo bo spet sam. Nekdo star, ki se bo zamislil v brado, in mladec, okoli katerega se bo gnetla množica. Samo misel, da ni nikomur potreben, jima bo za družbo.

Sveta noč ... blažena noč ...

Tam, zunaj bara se bo nekdo usedel na tla, in premišljeval, zakaj ga je pustila punca, zakaj je spet pogrnil na izpitu in zakaj je ta noč tako sveta, kaj je svetega v njej? Prepevanje pesmi? Obložene mize? Jaslice z drevescem? Hiša z vonjem po kadilu? Ali sladko občutje polnočnice?

Sveta noč ... blažena noč ...

Ganljiva pesem. Vzdigne nam srce, prebudi nam čustva. Ne samo zaradi spominov na otroštvo. Ne. Ganljiv je tudi praznik sam. Pa ne zaradi okrasja, luči, jaslic in vsega, kar je božič pridobil v letih zgodovine. Tisto, kar človeka danes resnično gane da dna srca, ni nič od tega, marveč tisto, kar ga je ganilo takrat, ko se je božič prvič zgodil: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (Jn 1,14)

Ne čutite nič svetega, nič ganljivega?

Naj vas spomnim. Za to gre, da je Bog postal človek. Največji je postal najmanjši. Najmogočnejši najbolj nebogljen. Najbogatejši najrevnejši. Za to gre: da postaneš nekomu podoben, da postaneš kot on, in s tem sprejmeš nase vse dobro in vse slabosti tega človeka – samo zato, da bi mu bil blizu. Da bi bil čisto poleg njega, vedno in povsod. Tako nizko ali tako visoko, kot je on. Da ne bi bil nikdar, nikdar sam.

Sveta noč ... blažena noč ...

Ta noč je res sveta. Ker se dotika vsega, kar je človeku svetega. Ker vstopa v njegove rane in radosti in mu tiho pravi, da je v vsem – tudi v gnoju, smradu, zavrženosti, nezaželenosti, strahu, negotovosti, revščini in osamljenosti – človeku Bog blizu. Saj se je tam rodil. Nocoj. To ni obljuba. To je dejstvo. Otipljivo, resnično dejstvo. Naj vam to dejstvo srca napolni z veseljem!

Komentarji

  1. Lojze Potočnik25. 12. 08, 20:33

    Sveta noč, blažena noč sedaj odmeva. Nebeški Oče se nam je učlovečil in postal človek. Vidimo ga kot nebogljeno dete, ki nam steguje ročice in želi, da ga objamemo. Tudi mi si želimo dotika in ljubezni, kot si ga želi to dete. V sedanjem času ravno tega primanjkuje, ljubezni do drugega in ali se znamo približati in prisluhniti modernemu človeku, ki je v stiski. Do nedavnega, ideali iz Amerike - komercializiran Božič se sesuvajo v prah. Mislimo, da smo sami na svetu, ker smo postali individualisti. Ne vemo, pa da nas nekdo ljubi v podobi deteta. Lep in blagoslovljen Božič.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)26. 12. 08, 15:58

    Zelo dobro. Posvetil si se prav določenim očitkom Božjemu usmiljenju in dobroti, ki pa z božičem že dobivata pravi obris. Emanuel tako z nami deli vse trenutke življenja, tako vesele kakor žalostne... Ali se pa mi po njem zgledujemo? Na vse žalostne in osamljene ponavadi pozabljamo, tudi na to noč in ta dan, ko bi se nanje veljalo spomniti v molitvi. Vesel sem, da je vsaj pri maši ena od prošenj posvečena tem ljudem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več