Izzivanje
Pojdite nazaj. Ali naprej.Se prepoznate v nazareškem dogodku? V Mariji? Ne?
Kaj pa, če se spomnite načrtov, ki so vam propadli, ker je prišlo vmes nekaj nepredvidljivega? Če se spomnite bolezni v vaši ali kateri drugi družini, ki je popolnoma spremenila njihovo življenje? Če se spomnite na trenutke, ki so vam spremenili tok bivanja?
Se prepoznate?
Verjetno se. Mnogo od nas se prepozna v tistem mirnem življenju, v katerega je kot blisk šinila novost. Nepredstavljivo velika novost. Najprej nas je – kot Marijo – popadel strah. »Kaj je to? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj prav meni? Kaj želiš od mene, Bog? Me izzivaš?«
Da, izzval vas je. Hotel vam je spremeniti življenje, vas postaviti na drugo pot. Zakaj? Iz sovraštva? Iz ljubezni? Težko rečem. Težko, ker sem samo človek in ne razumem. Ne razumem trpljenja, ne razumem Božjih posegov, ne razumem, ali so zame dobri ali slabi. Samo bojim se. Ker Bog zahteva, da grem na pot, ki je ne poznam, da se lotim stvari, ki je ne znam, da naredim nekaj, kar ne bi nikoli.
Da napredujem.
»Toda kako, Gospod? Saj ne znam. Saj ne zmorem. Kdo sem jaz? Spremeniti se je nemogoče. Kako me bodo sprejeli? Kako bom jaz to sprejel? Kako naj vem, da je to res? Kako naj vem, da je to prav, ko pa vse govori nasprotno temu?«
Strah kar ne popusti. Ima nas vkleščene globoko, globoko. Bojimo se ran. Bojimo se slabotnosti. Bojimo se napake.
Toda: ali more On storiti napačno?
Pojdite nazaj. Ali naprej. Uvideli, spoznali boste resnico. »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« (Lk 1,36-37) Mariji je bilo to dovolj. Pa tebi? Še vedno dvomiš?
Waw, super kot nalašč napisano za naju. Hvala Marko!
OdgovoriIzbrišiSe je že zgodilo, da sem šel na pot življenja, ne da bi to načrtoval. Spraševal sem se? Zakaj ravno mene to prizadene? Nič. Bog molči in pričakuje moj odziv.
OdgovoriIzbrišiSedaj vidim, da me je Bog pripravil na to, da drugim kažem pot luči in upanja. Vrednote iz preteklosti sem postavil na glavo. Sedaj je na prvem mestu ljubezen in služenje. Pa tako preprosto, da sem to dolgo odganjal stran. Imeti odprto srce in osrečiti Boga.
Ko so se mi vrata zaprla, kjer sem hotel po svoji volji napredovati. Sem padel v temo in razmišljanje. Ni si me pustil Bog pri miru. Dal si mi priložnosti Bog, odprl si mi mnogo več vrat skozi katera stopam. Gledati na drugega skozi oči ljubezni in odpuščanja. Takšne čudeže delaš v meni Bog. Sedaj vem, da si mi blizu Bog in me varuješ. Lep je ta občutek.