Besede za srce

»Slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov.« (Raz 7,4) Človekov največji strah je podoba v javnosti. Vsaj za večino. Za koga ga bodo imeli, kaj jih bo spomnilo nanj, kakšna občutja bodo prevevala ljudi, ko ga bodo srečali ali se pogovarjali o njem. Drugače rečeno: za kakšnega ga bodo označili, zaznamovali. Nekakšen človeški šport je v zaznamovanju. Ko nekoga ali nekaj zaznamujemo, potem želimo sami sebi odgovoriti, kam kdo spada oz. kakšna je resnica o njem. In od tega znamenja ne odstopamo; zdi se nam, da je to naše znamenje edina odgovarjajoča podoba, v kateri se zrcali resnica. Čeprav je v zaznamkih, ki jih ima neka oseba, pravzaprav resnica o tistem, ki mu je dal te zaznamke. To dejstvo nas tolaži, če nas ljudje zaznamujejo kot nevarne, nesposobne, če se nam s svojimi zaznamki posmehujejo in nas žalijo – če je to vse tisto, kar se v njihovi glavi odvrti pod imenom »kristjan«, pod tem Božjim zaznamovanjem, ki smo ga prej...

Današnji dan zahteva moj poklon velikemu Slovencu. Njegova vrednost je neprecenljiva. In vse njegovo delo tudi. Kdorkoli spotika ob njegov protestantizem, ne bo mogel izničiti njegove pomembne vloge za Slovence in Cerkev. Njegova ljubezen do "lubih Slovencev" in do čiste vere v Kristusa tudi nam daje premislek o tem, kolikšna in kakšna je naša zvestoba do temeljnih danosti tega življenja. Zato, dragi Primož, poklon od katoliškega duhovnika in ljubitelja slovenske besede. Škripaje je zazevalo pero in na papir vrezalo je brazdo, širno brazdo za besede. Sprehajam se po žitnem polju in meni, tebi uberem klas. Primož, to je tvoj kruh, in jaz sem le nerodni jedec. Srčna hvala za drobtine ...

Iskreno: z največjim veseljem sem se lotil te knjižice, ker je res knjižica. Zgodba vzame 56 majhnih strani, komentar še dodatnih 30. Kratko branje, a bogato. Čeprav me je v njej zmotil kratek pasus, v katerem se ukvarja s seksualnim izrazoslovjem, je po njej ostal dober okus v ustih. Gre za srečanje azteške in španske kulture med osvajanjem Hernana Cortesa skozi oči tolmača. Tolmač, da, nekdo, ki manipulira z besedami. Ne samo to, ki celo odloča o resnici in laži, o poteku zgodovine. Spoznamo, kako veliko moč ima beseda in kaj lahko naredi ... pa čeprav se danes zdi, da je umrla in da jo je prevladala podoba. Kaj je jezik, iz česa je zrasel in kakšna je njegova moč? Nenazadnje se razmišljanje, ki ga plete avtor ob srečanju azteške kulture v razmerju s špansko dotakne tudi našega časa in vrednot, ki bi mu morda morale dajati ritem: " Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja. " Pa še par stavkov o življenju in smrti, ki me je presenetilo in dalo knjigi dodatno vredno...

»Ljubi Boga ... ljubi bližnjega ...« Besede, ki jih čivkajo že vrabci na strehah, kajne? Čutimo se, kot da bi morali Jezusu reči: »Daj, povej kaj novega. To že vse vemo, to smo že milijonkrat slišali. Saj se z vsakim stavkom ponavljaš kot stara lajna.« Tolikokrat slišane blage melodije so se naša ušesa tako navadila, da ne reagiramo več nanjo. Nekaj nam zveni v ušesih, lepo je, a ne slišimo več ali pa smo se je najedli in jo imamo že dovolj. Kot stare popevke smo se je naveličali. Tako smo postali neobčutljivi za to besedo. Ker ne slišimo nič novega, ker je vsakikrat povedano isto. Verjetno je enako čutil učitelj postave, ki je pričakoval isti odgovor, kot ga je slišal že tolikokrat iz ust svojih učiteljev. Dobil pa je nekaj drugega, kar ga je malce presunilo. To namreč ni običajna lajna. Ta ima namreč vsakič isto besedilo, a vsakič drugo melodijo, drugega pevca. Bolj kot sam odgovor na provokacijo (ki ga je Jezus potegnil kar iz Svetega pisma, ki ga je tudi učitelj postave obvladal) j...

Ne bo škodilo prebrati ... http://papa.rkc.si/blog/?p=84

Včeraj sta Slovenijo nepričakovano stresla dva sunka: eden pri Pivki znotraj zemeljskega površja, drugi pa po pristanku letala z angleško kraljico Elizabeto II. Slovenijo je streslo predvsem to drugo. Ne toliko zato, ker je to eminenten in časten dogodek, temveč zato, ker nihče ne ve, kaj naj si misli o njej. "Obisk kraljice: žarek blišča v povolilno provincialnost" piše Delo. In niti ne pove, kaj je ta žarek. Morda monarhija? Morda mladostnost 82-letnice? Morda nekaj vznemirljivega, da še vedno precej patetično pišejo o tem, kako kraljica žaluje za svojim konjem, v isti sapi dodajajo pohvale na njen račun in pa vse, kar se ji je v družinskem življenju na dvoru ponesrečilo, od Diane dalje. Neka dvojnost para to ozračje, to je morda streslo Slovenijo. Vprašanje pa, če je kdo to sploh začutil. Občutek imam, da bomo spet padli v sivo prikimavanje, brez kakršnihkoli stavkov, ki bi bili res "žarek blišča" v provincialnost besedišča te male deželice. Ampak za to smo verje...

» Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. « (Mt 22,21) Ta znani stavek je dal pobudo marsikateri razpravi in marsikateremu zagnancu, ki je uveljavljal »ločitev med Cerkvijo in državo«. Je hotel Jezus postaviti temelje moderne politike? Ali je mislil kaj drugega? Prav mogoče bi lahko kdo v tem stavku videl, da Jezus zahteva nekakšno dvoličnost, dvojni obraz, enega za Boga, drugega za cesarja. Češ, v cerkvi bodi vnet za Boga, v družbi za cesarja. In nekateri kristjani to tako razumemo in se po tem ravnamo. Pravzaprav marsikateri izmed nas. Če bi bilo to njegovo sporočilo, bi bil Jezus navaden prevarant, ki se mu ne splača verjeti, ker eno govori, drugo pa dela. Zdrava pamet nam narekuje, da pomislimo, da gre verjetno za nekaj povsem drugega. Kot Jezus, tako se vsak kristjan v svojem življenju srečuje z dvema svetovoma, ki si nista podobna: s svetom, fizičnim, materialnim okoli sebe, in nad-svetom, duhovnim v sebi in drugih. Prava mojstrovina je krmariti med njim...

Veselje, ki te prevzema, ko držiš v roki poročno vabilo, je res pristno veselje. Ne veseliš se gostije, veseliš se sreče drugega. Zato je to veselje tako zelo dragoceno in potrebno. Ker je tako hranljivo za vse. A ne gre zmeraj tako gladko. Prilika, ki jo slišimo tokrat, pokaže na čudaštvo, ki ga uganjamo: povabljeni NISO HOTELI priti. Celo danes, ko imamo vsega v izobilju in nam ne manjka gostij, radi skočimo na svatbo. Zakaj bi jo torej kdo zavrnil? Pri kraljevih povabljencih gre verjetno za nekaj drugega. Gotovo za to, da bi jim bilo na svatbi neprijetno. Njegova svatba namreč ni namenjena popivanju in veseljačenju, razuzdanosti in popuščanju vsakdanjih zavor. Njegova svatba je veselje, ki ga marsikdo ne mara več: to pa je veselje nad drugim in zaradi drugega. Povabljeni niso marali priti ne zato, ker ne marajo svatb, tudi ne zato, ker se niso čutili vredni, ampak ker so vedeli, da tam ne bodo v ospredju – in ker se niso znali veseliti z drugimi. Zato so hoteli ostati tam, kjer so p...

Povsem spontano se je začela moja mala anketica na teh straneh, ki je pridobila 19 glasov. Predvsem zaradi tarnanja nekaterih ljudi okoli mene, da NAM gre danes res tako slabo, da sploh ni res. Nisem se strinjal. Podal sem par opažanj: nikdar prej nismo toliko potovali po vsem svetu, nikdar nismo imeli takih avtomobilov, nikdar se ni toliko in tako mogočno gradilo ... Nam gre res tako slabo? Potem se je zgodila repriza črnega petka iz leta 1929 in naenkrat se je zamajalo vse to, kar sem mu navrgel kot argument. Naenkrat se je vprašanje postavilo v malce drugačno luč. Kje je temelj mojega počutja, ravnanja, skratka življenja, da lahko rečem, da je moje življenje boljše ali slabše, enako ali ... drugačno? Nad rezultatom sem presenečen. Najprej odgovora "drugačno" sploh nisem uvrščal na listo odgovorov. Potem se je pojavilo kot rešitev v sili. In glej - po njem je posegla kar večina, 14 glasovalcev. V čem je življenje drugačno, da ga ne moremo definirati ne kot boljšega, niti ne...

Za svoje življenje danes lahko rečeš, da je ... boljše kot pred 3 leti ......... 3 glasovi (15%) slabše kot pred 3 leti ......... 1 glas (5%) enako kot pred 3 leti .......... 1 glas (5%) drugačno ....................... 14 glasov (73%) Skupno št. glasov: 19

Kako je kaj z vašim vinogradom na to jesen? Je grozdje dobro obrodilo? Če je, kaj boste z vsem tem vinom? In če ni, kako ste skrbeli zanj? V življenju vsakega človeka se večkrat ponovi čas trgatve. Čas, ko se mora zavedati, da je vse, kar poseduje in s čemer upravlja, last nekoga drugega. Da, celó življenje. Last nekoga, ki želi sadove življenja, ki ga je zasadil in ga oskrbel, deliti s tistimi, ki niso imeli te sreče. Deliti glasbo s tistimi brez posluha, deliti bogastvo s tistimi v pomanjkanju, deliti ljubezen s tistimi, ki je nikdar niso spoznali, je ne doživeli. Večkrat se mi zgodi, da svoje delo opravljam zato, da bom v očeh drugih pridobil na slavi, laskanju in ugledu. Takrat se kot najeti vinogradniki krčevito oklepam »svojega« vinograda, svojih zaslug za to, da je vinograd takšen kot je. Pa ga nisem ne zasádil, niti ga obdal z ograjo, niti nisem izkôpal v njem stiskalnice in sezidal stolpa. Nič od tega. In vseeno živim v prepričanju, da si zaradi svoje vestnosti zaslužim, da mi...