Zasluge
Kako je kaj z vašim vinogradom na to jesen? Je grozdje dobro obrodilo? Če je, kaj boste z vsem tem vinom? In če ni, kako ste skrbeli zanj?
V življenju vsakega človeka se večkrat ponovi čas trgatve. Čas, ko se mora zavedati, da je vse, kar poseduje in s čemer upravlja, last nekoga drugega. Da, celó življenje. Last nekoga, ki želi sadove življenja, ki ga je zasadil in ga oskrbel, deliti s tistimi, ki niso imeli te sreče. Deliti glasbo s tistimi brez posluha, deliti bogastvo s tistimi v pomanjkanju, deliti ljubezen s tistimi, ki je nikdar niso spoznali, je ne doživeli.
Večkrat se mi zgodi, da svoje delo opravljam zato, da bom v očeh drugih pridobil na slavi, laskanju in ugledu. Takrat se kot najeti vinogradniki krčevito oklepam »svojega« vinograda, svojih zaslug za to, da je vinograd takšen kot je. Pa ga nisem ne zasádil, niti ga obdal z ograjo, niti nisem izkôpal v njem stiskalnice in sezidal stolpa. Nič od tega. In vseeno živim v prepričanju, da si zaradi svoje vestnosti zaslužim, da mi kaj ostane v trajni lasti. Drugače rečeno: da mi ostane »pravično« plačilo.
Tretja od prilik z vinogradi je od vseh treh najbolj boleča. Spomni nas namreč na to, da se nikakor nimamo pravice polastiti se tega, kar ni naše, ampak Božje. Da ne smemo vzeti zaslug za to, kar smo, in da moramo vse, kar »pridelamo«, »imeti« v obzorju ljudi, ki so nam blizu in prihajajo v vinograd pobrat to, kar jim je od nas obljubil Bog.
Saj se morda motim in boste povsem upravičeno rekli, da ni ničesar takega v našem življenju. Pa se spomnimo na naše otroke, ki jim ne pustimo, da se odlepijo od doma s svojo odločitvijo. Na naše otroke, ki se ne smejo roditi. Na mlade, ki ne dobijo prostora v službah. Na drugačne od nas, ki jim ne damo prostora – ne v deželi ne v srcu. Na naše vsakdanje srečevalce, ki jim ne odstopimo ne časa ne moči, ali pa jim vsiljujemo svoje poglede in poti.
Saj se morda motim in je vse to v drugih, ne naših družinah. To ve vsak sam. Kot tudi to, da je čas dragocen in da so tudi drugi vinogradi, bolj odprti, bolj rodovitni, kamor lahko odidejo naši. In da lahko vsak trenutek prispe pismo, ki pravi, da se je služba iztekla.
V življenju vsakega človeka se večkrat ponovi čas trgatve. Čas, ko se mora zavedati, da je vse, kar poseduje in s čemer upravlja, last nekoga drugega. Da, celó življenje. Last nekoga, ki želi sadove življenja, ki ga je zasadil in ga oskrbel, deliti s tistimi, ki niso imeli te sreče. Deliti glasbo s tistimi brez posluha, deliti bogastvo s tistimi v pomanjkanju, deliti ljubezen s tistimi, ki je nikdar niso spoznali, je ne doživeli.
Večkrat se mi zgodi, da svoje delo opravljam zato, da bom v očeh drugih pridobil na slavi, laskanju in ugledu. Takrat se kot najeti vinogradniki krčevito oklepam »svojega« vinograda, svojih zaslug za to, da je vinograd takšen kot je. Pa ga nisem ne zasádil, niti ga obdal z ograjo, niti nisem izkôpal v njem stiskalnice in sezidal stolpa. Nič od tega. In vseeno živim v prepričanju, da si zaradi svoje vestnosti zaslužim, da mi kaj ostane v trajni lasti. Drugače rečeno: da mi ostane »pravično« plačilo.
Tretja od prilik z vinogradi je od vseh treh najbolj boleča. Spomni nas namreč na to, da se nikakor nimamo pravice polastiti se tega, kar ni naše, ampak Božje. Da ne smemo vzeti zaslug za to, kar smo, in da moramo vse, kar »pridelamo«, »imeti« v obzorju ljudi, ki so nam blizu in prihajajo v vinograd pobrat to, kar jim je od nas obljubil Bog.
Saj se morda motim in boste povsem upravičeno rekli, da ni ničesar takega v našem življenju. Pa se spomnimo na naše otroke, ki jim ne pustimo, da se odlepijo od doma s svojo odločitvijo. Na naše otroke, ki se ne smejo roditi. Na mlade, ki ne dobijo prostora v službah. Na drugačne od nas, ki jim ne damo prostora – ne v deželi ne v srcu. Na naše vsakdanje srečevalce, ki jim ne odstopimo ne časa ne moči, ali pa jim vsiljujemo svoje poglede in poti.
Saj se morda motim in je vse to v drugih, ne naših družinah. To ve vsak sam. Kot tudi to, da je čas dragocen in da so tudi drugi vinogradi, bolj odprti, bolj rodovitni, kamor lahko odidejo naši. In da lahko vsak trenutek prispe pismo, ki pravi, da se je služba iztekla.
Hvala ti za lepo razmišljanje. S perspektivo imamo vedno težave, ker vse gledamo z očmi tega sveta, namesto da bi gledali s perspektivo večnosti. Se pravi, če sem dobro upravljal svoj 'vinograd', me plačilo čaka v večnosti. K upravljanju pa spada tudi vse, kar si napisal, da moramo deliti z drugimi.
OdgovoriIzbriši