Dva ali en svet?

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Ta znani stavek je dal pobudo marsikateri razpravi in marsikateremu zagnancu, ki je uveljavljal »ločitev med Cerkvijo in državo«. Je hotel Jezus postaviti temelje moderne politike? Ali je mislil kaj drugega?

Prav mogoče bi lahko kdo v tem stavku videl, da Jezus zahteva nekakšno dvoličnost, dvojni obraz, enega za Boga, drugega za cesarja. Češ, v cerkvi bodi vnet za Boga, v družbi za cesarja. In nekateri kristjani to tako razumemo in se po tem ravnamo. Pravzaprav marsikateri izmed nas. Če bi bilo to njegovo sporočilo, bi bil Jezus navaden prevarant, ki se mu ne splača verjeti, ker eno govori, drugo pa dela.

Zdrava pamet nam narekuje, da pomislimo, da gre verjetno za nekaj povsem drugega. Kot Jezus, tako se vsak kristjan v svojem življenju srečuje z dvema svetovoma, ki si nista podobna: s svetom, fizičnim, materialnim okoli sebe, in nad-svetom, duhovnim v sebi in drugih. Prava mojstrovina je krmariti med njima, da se ne zadevata in odžirata med seboj. Vprašanje, ki se nam pogosto zastavlja, je, kateremu od teh dveh svetov dati prednost. In ravno s tem vprašanjem so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost?

Jezusov znani odgovor osupne oboje. Človek se mora zavedati, na katero mesto spada kaj. Kdor ve, kam v svojem življenju postaviti Boga in kam postaviti denar, nima problemov s takimi in podobnimi vprašanji. Kristjan (kot vsak človek) se svetu ne more izogibati, ker to ne bi bilo odgovorno. Saj vendar v njem živi z nekim posebnim razlogom, s posebnim poklicem. Kristjan mora živeti tudi v cesarjevem svetu in ga s svojimi dejanji plemenititi, spreminjati miselnost s svojimi odločitvami in zgledom. Hkrati pa kristjan (kot tudi vsak človek) ne sme pozabiti, da je tu zato, da ta svet prerašča in da mu svet z denarjem in vsem, kar povleče za sabo, ne sme biti cilj odločanja in ravnanja, ampak sredstvo, da postane to, kar je vedno bil in k čemur je namenjen.

Jezusov stavek tako sporoča, da je treba spoznati in se zavedati, da pravzaprav ni neke ločilne stene med svetom in Bogom. Saj je tudi svet Božji. Tako torej ni dveh svetov, v katerem bi igrali različne zgodovine. Sta samo pravo in napačno pojmovanje, komu kaj služi in kaj kam spada. Ko rešimo to zagonetko, je konec s farizejevskimi in herodovskimi vprašanji. Je samo odgovor, čuden in pretresljiv: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«