Veselje, ki te prevzema, ko držiš v roki poročno vabilo, je res pristno veselje. Ne veseliš se gostije, veseliš se sreče drugega. Zato je to veselje tako zelo dragoceno in potrebno. Ker je tako hranljivo za vse.A ne gre zmeraj tako gladko. Prilika, ki jo slišimo tokrat, pokaže na čudaštvo, ki ga uganjamo: povabljeni NISO HOTELI priti. Celo danes, ko imamo vsega v izobilju in nam ne manjka gostij, radi skočimo na svatbo. Zakaj bi jo torej kdo zavrnil? Pri kraljevih povabljencih gre verjetno za nekaj drugega. Gotovo za to, da bi jim bilo na svatbi neprijetno.
Njegova svatba namreč ni namenjena popivanju in veseljačenju, razuzdanosti in popuščanju vsakdanjih zavor. Njegova svatba je veselje, ki ga marsikdo ne mara več: to pa je veselje nad drugim in zaradi drugega. Povabljeni niso marali priti ne zato, ker ne marajo svatb, tudi ne zato, ker se niso čutili vredni, ampak ker so vedeli, da tam ne bodo v ospredju – in ker se niso znali veseliti z drugimi. Zato so hoteli ostati tam, kjer so prvi in najboljši, kjer se je še naprej izkazovala njihova moč in oblast: eden je šel »na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili« (Mt 22,5b-6).
Tako pač gre: če z drugim nimamo veselja, ga moramo izkazovati nad stvarmi, pri katerih se naše veselje spremeni v zavidanja vreden uspeh – na svoji njivi lahko uživamo nad pridelki, kakršnih nima cela dolina, pri kupčiji sklenemo posel stoletja, nad ljudmi lahko pokažemo svojo mogočnost. Tega ni, če veselje vlagamo v drugega, Boga ali človeka. Je samo neko zadoščenje. Ampak – naj človek živi od zadoščenja?
Ne more, kajne? Nekaj mora dati v usta, mora imeti kraj, kjer se pogreje, mora imeti nekaj pod palcem, da ni treba gledati na vsak grižljaj. Potem pa se zgodi borzni zlom. V nekaj urah ni več tistega, kar je bilo: ni več ur, ki smo jih vlagali v premoženje, premoženje ni vredno nič več in vseh pozabljenih prijateljstev in svatb, ki smo jih žrtvovali zanj, tudi ni več. Ničesar več. Samo človek, sam in pozabljen, ker je investiral napačno: v stvari namesto v ljudi.
No, pa saj imamo še kaj premoženja: vsak dan dobimo 24 ur. Za kaj jih bomo porabili, v kaj jih bomo investirali, je še vedno naša odločitev. Ves ta pomp okrog borz pa je jasno opozorilo, kam je vredno vlagati. Da ne bomo na koncu ostali v strgani obleki, pa še sami, brez svatbe, na katero so uspeli priti tudi revnejši od mene. Revnejši? Pha, odvisno s katere perspektive gledamo. Reven je namreč tisti, ki ga vržejo v najglobljo temo. Kajti pekel je biti brez nekoga, ki ga ljubiš.
Ja, ljudje se premalo zavedamo kakšna dragocenost nam je dana vsak dan ... ČAS! Prav danes sem o tem razmišljala. Po eni uri 'bluzenja' sem vzela psička in šla ven ... tako lep dan (dela prost dan!), a srečala sem zelo malo ljudi ... škoda ... a upam, da so bili skupaj s svojimi dragimi, pa čeprav (spet) pred televizorjem.
OdgovoriIzbrišiUpam, da bom počasi začela bolj(e) izkorisščati dan čas. Saj v enem dnevu ni videti veliko tega 'neizrabljenega' časa ... a, ko pomisliš, da teden ima sedem dni, mesec trideset, leto ... uff ... me kar stisne!
Hvaležna pa sem, da znam ceniti to drugo dragocenost - LJUDI! Ogromno mi pomenijo vsi dobri (in malo manj dobri) ljudje okoli mene ... ogromno mi pomeni, da ljubim, da sem ljubljena ... in da začutim prijeten, topel občutek v prsih, ob sreči sočloveka.
Anita, GO
Svatbe so zelo zanimivi dogodki. Zaradi svatov. Eni pridejo, da se veselijo s slavljenci, drugi pa da se pokažejo pred drugimi in uveljavijo v družbi.
OdgovoriIzbrišiJa, pristno veselje pomeni notranje hrepenenje z najboljšimi željami za slavljence. In vsak dan smo vabljeni na mnogo svatb: srečanje s prijatelji, klic mame, kava s sošolci, nepričakovana usluga ... Sprejmemo povabilo?