Zaznamovani

»Slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov.« (Raz 7,4)

Človekov največji strah je podoba v javnosti. Vsaj za večino. Za koga ga bodo imeli, kaj jih bo spomnilo nanj, kakšna občutja bodo prevevala ljudi, ko ga bodo srečali ali se pogovarjali o njem. Drugače rečeno: za kakšnega ga bodo označili, zaznamovali.
Nekakšen človeški šport je v zaznamovanju. Ko nekoga ali nekaj zaznamujemo, potem želimo sami sebi odgovoriti, kam kdo spada oz. kakšna je resnica o njem. In od tega znamenja ne odstopamo; zdi se nam, da je to naše znamenje edina odgovarjajoča podoba, v kateri se zrcali resnica. Čeprav je v zaznamkih, ki jih ima neka oseba, pravzaprav resnica o tistem, ki mu je dal te zaznamke.

To dejstvo nas tolaži, če nas ljudje zaznamujejo kot nevarne, nesposobne, če se nam s svojimi zaznamki posmehujejo in nas žalijo – če je to vse tisto, kar se v njihovi glavi odvrti pod imenom »kristjan«, pod tem Božjim zaznamovanjem, ki smo ga prejeli. »Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega« (1 Jn 3,1b) To nas ne sme odvrniti od tega, da bi se trudili postati to, za kar smo zaznamovani: sveti.

Svetost pa je napor. Predvsem zato, ker je to pot proti toku sveta. Svet namreč gleda svetost kot človekovo pomanjkljivost. Za svet so ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti, prizadevajoči si za mir, preganjani in zasramovani največji slabiči, ker ne ravnajo v skladu z uspehom in všečnostjo, temveč v skladu z ljubeznijo. A rezultati so večkrat zelo dvoumni. Ljubezen je sicer v očeh sveta resda šibkost, toda v sebi nosi nezamišljivo moč, ki je – čeprav gre skozi mnogotere stiske – ne zmore premagati nič na tem svetu. Niti smrt.

Da, edino znamenje, ki kaj velja, je križ, utelešenje vseh šibkosti sveta in utemeljitev svetosti in življenja. Življenja, ki je vredno tega imena.