Besede za srce

Nujno je iz prazničnega in izrednega enkrat spet stopiti v vsakdanje, se spet vrniti na tisto razburkano jezero (Jn 6,18), polno preizkušenj in vsakodnevnih težav, »ni praznik, predragi mi, naše življenje,« piše pesnik, življenje je delovni dan, na čolnu in z mrežami v rokah. In je hkrati nevarna, ta vrnitev v vsakdanjost, lahko se namreč živi, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da je vse kakor prej, nevarno je, da bi ostali na gladini, na površju stvari in dogodkov – da ne bi razumeli . Tam ni rib, ni življenja. »Tisto noč niso nič ujeli.« (Jn 21,3)  Neznani svet  Razumemo, zakaj? To jezero, ujeto med okoliške vrhove, se zlahka vznemiri, razburka, in tako je tudi s človekom, ki živi na gladini, že najmanjša sapa mu zaziblje čoln. Toda površnost (ali bolje, površinskost) nam je očitno vendarle dovolj všeč, da ostajamo pri njej, morda tudi zato, ker smo preprosto navajeni nanjo, na gladini je vse tako lahko in preprosto in črno-belo, veliko drugače je, če se enkrat potopimo podnjo, tam j

Jezusov pozdrav, ko se prvič sreča z učenci po svoji smrti, po popolnem porazu, ki se je zgodil med njimi, pred rdečico sramu na njihovih licih, pravi, odrešujoče: »Mir vam bodi!« Večkrat, vsakokrat, ko jih vidi, to reče (prim. Jn 20,19.21.26), ker si morajo učenci zapomniti, da je prvi in pravi sad velike noči mir , najprej mir v nas, nato še mir z drugimi.  Mir se začne znotraj  Priti do njega ni ravno lahka naloga, saj se do njega ne dokopljemo tako, da zbežimo v samoto ali da pozabimo, miru si pač ne moremo ustvariti samo s tem, da smo nekje daleč stran od vsega, svoje sence, svoje rane vendar vedno nosimo s sabo, tudi tam, kjer smo »iz strahu pred Judi zaklenjeni« (Jn 20,19). Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj nas. In sicer šele tedaj, ko stopimo v prostor, kjer se počutimo varne in sprejete, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjih ranah, v točno tistih ranah, ki smo mu jih zadali sami.  Kajti resnič

Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt.  Jutro v temi  »Še v temi«, prav to je prizorišče velike noči, noč je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha , potrtost, razočaranje, bolečina, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tam se začne, v tisti težki hoji proti grobu, v velikih petkih, ki jih je v našem življenju tako premnogo, v zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.  Zato je velika noč nekaj težkega, nekaj težkega je bilo v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, da je nekaj dr

Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben, tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve in jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – in nisem mogel. Tako kakor skala na vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja …  Tisti večer smo brali isti evangelij kot nocoj. Iste besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Lk 24,5-6) A nisem bil še tam, nisem še prišel do praznega groba, še ne dozorel, nekdo pa je kot plamenček čakal v kotu cerkve.  Nekaj dni zatem sem imel čudovite sanje, tata se mi je v njih pokazal ves nasmejan in miren in svetel, zláto je žarel kot pomladno jutro, in se mi je takrat zdel kot najbolj resničen on, čeprav ga takega nisem videl nikoli prej, še posebej ne v zadnjem obdobju, ko je v mukah, tišini in nepokr

» Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. « (Jn 19,17-18)  Gledam križ in molčim. Tako zelo podoben je mojemu, tako zelo podoben tistim od ljudi, o katerih slišim težke zgodbe, nekdo se bori z rakom, drugi trpi v osamljenosti, tega tlači žalost, druge je prizadela demenca, na postelji ležijo in se ne morejo ganiti, in si pred temi zgodbami zatiskam usta, neverjetno, kaj vse lahko doživi človek, kako težko je kdaj živeti.  Težko jih je poslušati, težko gledati križ, ker me vse to tako zelo presega, verjetno sem takrat najmanjši pred življenjem, ker sem tako zelo nemočen, ko gledam križe, svojega, drugih. Ko gledam križe, sem tudi jaz zvezan in pribit, to je tisto težko pri vsem skupaj. In se mi zdi zato nesmiselno kaj reči, razlagati, z razlagami ob težkih dogodkih sem se tako zelo opekel, še bolj sem ranil kot pomagal, zato molčim. Ker pred trpljenjem n

Težko vzdušje je moralo biti okoli mize s pashalno večerjo, morda živčno, napeto, skupnost učencev, prijateljev, bratov, se je krhala. »Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.« (Jn 13,2) Tako je vsakič, ko kdo začne vleči na svoje, gledati po svoje, se odločati po svoje, iz strahu ali iz egoizma, grozljiva stvar se prične dogajati, skupnost se počasi uničuje in ko začne razpadati skupnost, pričnem razpadati tudi jaz.  Nihče ne more živeti sam , čeprav se nam zdi, da lahko, morda smo se zato še včeraj tako zlahka odpovedovali drug drugemu, samo zaradi prepričanja, mnenja, samo zaradi različnih pogledov na isto stvar smo bili pripravljeni človeka ob nas pozabiti, ga prekleti, ga postaviti pred strelski vod, nekoga, ki je naš brat, del našega sveta, samo zaradi drugačnosti, kakor da nam ne pomeni prav nič, kakor da je vseeno, če ga ne bi bilo.  In Jezus je zato hotel rešiti skupnost svojih učencev, Cerkev, krhko skupnost krhkih ljudi

Kristusova pasijonska zgodba se ponavlja skozi ljudi vseh časov, vedno znova jo gledamo, kako stopa v naše življenje, včasih tiho, včasih pretresljivo, kot bombe ali pa kot neslišno prenašanje križa, ne samo v dneh pred veliko nočjo, vsak dan, včeraj, danes, jutri, trpljenja je toliko, da bi najraje pogledali stran, bolezni in vojne, smrti in solze, novice, strašne in neposlušljive, ne moremo jim ubežati. Nevzdržno je, tako zelo, da tudi nam preko jezika in srca drsi ena sama misel, tako domača vsem, ki stojimo pod križem človeštva: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35) Mar ni to Bog, kakršnega hočemo, da bi rešil vse hudo na svetu, da bi samo zamahnil z roko in bi bilo vsega slabega konec? Mar ni to, da tega ne stori, eden najbolj tehtnih razlogov, da dvomimo vanj in v njegovo ljubezen, ta njegova tišina in pasivnost ob vsem človeškem trpljenju?  Bog sočutja  In vendar si je sam izbral drugačno pot, »med hudodelce je bil prištet.« (Lk 22,37)

Od višnjegorske sodbe dalje (ali pa še od prej) ljudje iščemo »grešnega kozla«, nekoga, ki bi mu naložili krivdo za vse, kar je narobe v svetu in v našem življenju. Kar naprej to počnemo, odvisno od tega, kaj je »moderno«, trenutno so za vse krivi Rusi, v času »Black Lives Matter« so glave na kipih izgubljali kolonialisti, čez čas bo prišel na vrsto kdo drug, ki bo tako ali drugače izpostavljen. Morda tudi jaz, morda bom tudi jaz nekoč v areni, kriv za vse, ker pač nisem nedolžen. Tudi jaz sem grešnik.  Obsodba  In grešniki so bili tudi pismouki in farizeji, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prekršku (Jn 8,3), »grešnega kozla«, s katerim so skušali zakriti svoje napake. Jezus, tudi njega so imeli za krivega, »to so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6)  Ljudje to počnemo iz negotovosti, zelo priročno je imeti nekoga, na katerega lahko stresemo vse frustracije iz nemoči, ki se nam nabirajo v prsih, pa tudi iz strahu to počnemo, svoje na