Besede za srce

Pubertetniška epizoda Jezusa in njegove družine nam je lahko v poseben navdih, kako oblikovati naše družinsko življenje , posebno v najnapornejši dobi, torej v najstništvu naših otrok.  Uporna puberteta  Kakor vsem običajnim družinam se tudi sveti družini zgodi drama: najstnik Jezus postane upornik, ne samo, da se od njih oddalji fizično, ko kar pobegne od svojih staršev, to se začne dogajati tudi mentalno, očita jim, da ga ne razumejo , ker ga res ne. Saj ga tudi ne smejo . Kajti le tako se v otrocih začne poseben in potreben proces spoznavanja samega sebe kot samostojne osebe, ne vezane več na svoje starše, temveč na svojega Boga , lahko bi rekli, na tisto, kar je svetega njemu in ne nujno njegovim staršem – pa četudi je to dvoje ponavadi nekaj zelo sorodnega.  Toda vseeno. Najstniki to morajo početi. Nujno je, da se tako postavijo na lastne noge, čeprav so te še precej majave. Ravno zato najstniki v nas, odraslih, iščejo svojega Boga , torej nekaj trdnega, stabilnega,...

Družina je za evangelij nekaj tako zelo pomembnega, tako zelo svetega, da jo ta postavi kar v tempelj. Ker je pravzaprav sama tempelj, ko je posvečena Bogu, to pomeni, kadar v njej vladajo njegovi zakoni, njegove vrednote, njegova postava , kjer se torej drug drugega spoštuje in ceni in pomaga, kjer se ima vsakogar za nepogrešljivega. Kjer se drug do drugega obnašamo, kakor da smo tempelj , tam je vsa družina tempelj, svetišče, sveti kraj, kamor se stopa previdno in spoštljivo.  Za svet rojeni  In kjer je tako, lahko kmalu vanjo stopijo tudi drugi ljudje, saj sveta družina vendar ni nekaj zaprtega, Simeon, Ana in mnogi drugi so dobili dete v svoje naročje, da bi tega otroka razumeli kot »luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,32) Saj vendar otrok ni (samo) za družino, za svet je rojen, vsak otrok, ne zase, za svet ga vzgajata starša, za poslanstvo, ki mu ga je globoko v srce zasadil Stvarnik, ko ga je podaril staršem, ga je podaril vsemu svet...

Da so imeli težavo s puberteto tudi v sveti družini, je morda za koga presenetljivo, pa ne bi smelo biti, tudi ta je bila pač družina kakor vsaka druga, z vsemi lepotami in težavami vred, tudi preizkušnjami najstništva. Odraščajoči Jezus, ki je bil ravno na tem, da postane odrasel mož, »sin postave« ( bar micva ), sicer ni počel posebno velikih traparij, a se je vseeno skregal, uprl in odšel od svojih staršev ter tako pokazal, da je njegova pot drugačna . Da hoče nekaj več , kot vsak najstnik.  Mnogi starši imajo s tem velike težave. Menijo namreč, da je mladostniško odhajanje, ki se pokaže kot otrokov upor, nekakšen poraz njihove vzgoje, da otroku preprosto ni mar za to, kar je njim tako sveto in pomembno. Zato se velikokrat zgodi, da ga še bolj privežejo nase, ga zaprejo za zid lastnih pričakovanj in od njega zahtevajo slepo zvestobo. Vendar je tako le še slabše, otrok se prične čutiti ujetega v svoji družini in si želi čimprej zbežati iz nje. In kakor mlajši izgubljeni sin s svo...

Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst...

Večkrat sem razmišljal, kaj nekega človeka pahne v odločitev, da dela slabo. Tako nenaravno se to zdi, tako zelo za življenje nepotrebno, da ne pridem do drugega zaključka, kot da človek slabega ne dela iz gole hudobije, ampak zgolj iz strahu . Čemu bi namreč kdo ubijal, če ne zato, ker ga je pred drugim strah? Čemu bi lagal, če ne zaradi istega razloga? Čemu bi kdo svojo vrednost moral potrjevati z mišicami in nasiljem, če ne zato, ker ga je strah manjvrednosti in zavrnitve? Čemu bi si kdo uničeval življenje z drogami, alkoholom, če ga ne bi bilo strah resničnosti, če ji ne bi hotel pripadati? Kaj bi sicer imel od vsega tega? Strah pokončuje človeka Ni torej strah samo neprijeten, celo škodljiv je. Iz strahu prihaja zlo na svet. Zato Jezus tolikokrat pravi: »Ne bojte se.« Ali kot tokrat: moje ovce se nikoli ne bodo »pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) Človek mora to vedeti, da ga ne popade strah, namreč to, da je nekdo »večji od vseh« (Jn 10,29) in da je...

Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje? Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek so...

Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem ali veroučnem ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta. »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva...

Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega . (Jn 17,14b-15) Še vedno me vznemirja nedavni dogodek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov vseh vrst je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sp...

Veliki četrtek Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam. Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost , ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo . Samo to nas lahko nahrani. Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza...

Še vedno natanko vem, kje na polici sem hranil vse bombone in čokolade, ki sem se jim kot otrok med postnim časom »odpovedal«. Vem, ker sem jih vsak dan s težavo gledal in odšteval dni do velike noči, po kateri sem takoj nadoknadil vse, kar sem v tistem postu »zamudil«. Vse me je še čakalo tam, na vrhu pa diploma o uspešno opravljenem postu. Sedi, pet . Vem, kot otrok sem takšne odpovedi potreboval, da bi uvidel, da tudi brez sladkarij mojemu življenju ne manjka nič bistvenega. Vendar je tudi res, da zaradi takega posta moje preostalo leto ni izgledalo nič drugače kot sicer. Nekako smo se prebili skozi grozni čas »pomanjkanja«, potem pa je bilo spet vse po starem. Sedaj, ko sem že velik fant in se mi pred drugimi in seboj ni treba dokazovati, gledam na post malce drugače. Kot na obdobje milosti in ne stradanja, na čas novega začetka in ne pavze od navadnega vsakdana. Zato pepel na glavi. Ker je to znamenje očiščenja, za katerega gre pri postu. Vendar ne le takega za 40 dni, ampak ...

Kakor v leru je teklo življenje dveh mož iz Betsajde, mirno in spokojno kakor vožnja z letalom od Bruslja do Ljubljane. Kljub vsemu človeštvo še ni natuhtalo letala, ki bi se moglo izogniti turbulencam, zdi pa se, da je prav te špranje v človeški popolnosti dodobra natuhtal Bog in jih še naprej spretno uporablja, da vsake toliko – ko je to pač potrebno – zatrese človeku tako ljubo zaspanost. Če smo pošteni, se pravzaprav doslej še nismo zavedli, da s spreobrnjenjem , ki ga Kristus tako potrpežljivo oznanja že dve tisočletji, sami sploh še nismo imeli konkretnega opravka. Za nas je to samo beseda za spremembo , s katero se seveda strinjamo, vse dokler se ta ne dotakne našega udobja. Tako vzdihujemo nad brutalnimi spremembami vremena in se ob tem hudujemo nad Trumpom, ki ne podpira pariškega sporazuma, a se v trgovino, ki je petsto metrov od našega doma, kar brez slabe vesti zapeljemo z avtomobilom in tam v nedeljo kupimo majico Made in Bangladesh , s katero smo zase prihranili dob...

20. dan adventa Danes je zame dan sedanja za mizo. S sošolci smo imeli prvič skupno kosilo in čez trenutek bom skočil v jedilnico, kjer se bomo zbrali za skupno mizo, da bi praznovali uspešen zagovor doktorata enega od sostanovalcev. Če bi znal, bi tesal mize, da bi jih poklonil novoporočencem v dar. Ker se mi zdi miza tako zelo pomembna. Tudi če v hiši nimamo ničesar, tudi če smo reveži - če imamo mizo, imamo vse, kar potrebujemo. Ker je to srce hiše, kraj, kjer se odvija najpomembnejša stvar na svetu: naše srečanje. Kraj, kamor vsak nekaj prinese in od koder vsakdo nekaj odnese. Zato je to tudi kraj, kjer se nahranimo. Bolj kot s hrano s tistim, česar je lačno naše srce. Morda bi zato veljalo jaslice delati na mizi. Ker prav tja, bolj kot kamorkoli drugam, prihaja Bog.

13. dan adventa Lahko si mislite, da v hiši, v kateri živijo štirje Slovenci, štirje Indijci, trije Nigerijci, Srb in dve Italijanki v službi, človek prav hitro razume, kaj pomeni " babilon ". Posebno, ko se srečamo pri obrokih. Dokler imaš koga izmed "svojih" pri mizi, te ta jezikovna raznolikost seveda ne moti. Če pa si sam nekje sredi gučanja keralskega malajalama in nigerijskega ibuja, se prav kmalu začneš počutiti kot navadna smet. Nebodigatreba. To se mi je zgodilo te dni. Tako sem se počutil. In sem to zelo čustveno in prizadeto tudi povedal. Da bi rad, da pri mizi govorimo italijansko, da lahko vsak razume in da lahko vsak kaj doda temu pogovoru. Da se vsak počuti del te skupnosti, ki živi skupaj. In bil sem užaljen, ko mi je eden od njih odgovoril, da se tudi oni počutijo odveč, ko med sabo govorimo slovensko. A je imel prav. Tudi sam nezavedno to počnem. Preprosto zato, ker je tako  lažje . Za to, da komu kaj poveš tako, da te razume, je težko. In z...

Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. (Jn 10,28) Tisti meč na Rembrandtovi sliki o Vrnitvi izgubljenega sina , bogato okrašen meč, ki je visel ob boku popolnoma raztrganega, oropanega in razcapanega ubožca, me je vedno posebej motil. Ta bogati meč nima kaj početi na njem. Vsak revež bi ga takoj prodal, da bi le v zameno dobil pijačo za vsaj še eno noč omamne tolažbe. Ali pa bi mu ga kdo ukradel. A ta meč je vendarle tam, za njegovim pasom, kakor je bil od vedno. Razlagalci pravijo, da je ta meč znamenje njegovega sinovstva, ki mu je ostalo, čeprav je vse zapravil. Zame pa je ta meč tisti glas , ki je ostal v njem. Tisti Glas, ki ga je ubožec zaslišal, ko je bil povsem na dnu. To je glas, ki nas kliče. Glas pastirja, ki kliče svoje ovce. Kdor meni, da je »biti ovca« v Jezusovem besednjaku ponižujoče, da s tem Jezus izpostavlja našo podrejenost ali ničvrednost, res ne razume, o čem se govori. Ovca je za Izraelca vendar pomenila pravo bogastvo. Bila je celo nekakšen »član druži...

Won Lee, Dinner Date, 2012. Eno najlepših voščil, ki sem jih prejel za letošnjo veliko noč, je bila novica prijatelja, ki je imel težave v svojem zakonu. Napisal mi je, da je zanj velika noč to, da sta se začela z ženo  spoštljivo pogovarjati . Povsem prav ima. To je bila resnična velika noč. Kajti vstali Jezus se svojim učencem vedno prikaže takrat, ko se začnejo pogovarjati. Nič drugače ni pri slehernem od nas. Naše odrešenje, naše vstajenje, naš korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor. Ker smo – kakor pravi Marko Rupnik – lahko odrešeni samo skupaj. In skupaj smo, ko se pogovarjamo. Biti velikonočni kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Biti človek dialoga . Z vsemi in vsem, tudi s tistim, s čimer se ne strinjam. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ta večerja ...

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino . Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina . Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor . Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine. Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje . Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala...