Otroci za svet

Družina je za evangelij nekaj tako zelo pomembnega, tako zelo svetega, da jo ta postavi kar v tempelj. Ker je pravzaprav sama tempelj, ko je posvečena Bogu, to pomeni, kadar v njej vladajo njegovi zakoni, njegove vrednote, njegova postava, kjer se torej drug drugega spoštuje in ceni in pomaga, kjer se ima vsakogar za nepogrešljivega. Kjer se drug do drugega obnašamo, kakor da smo tempelj, tam je vsa družina tempelj, svetišče, sveti kraj, kamor se stopa previdno in spoštljivo. 

Za svet rojeni 

In kjer je tako, lahko kmalu vanjo stopijo tudi drugi ljudje, saj sveta družina vendar ni nekaj zaprtega, Simeon, Ana in mnogi drugi so dobili dete v svoje naročje, da bi tega otroka razumeli kot »luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,32) Saj vendar otrok ni (samo) za družino, za svet je rojen, vsak otrok, ne zase, za svet ga vzgajata starša, za poslanstvo, ki mu ga je globoko v srce zasadil Stvarnik, ko ga je podaril staršem, ga je podaril vsemu svetu. 

 Je pa družina njegov temelj, korenina, iz katere raste. Zato je Bog otroka dal staršem s posebno nalogo: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34-35) Simeonov nagovor je tako poslanstvo staršev: vzgojiti tega otroka tako, da bo postal Gospodov poslanec in služabnik za druge – s tem, da mu bodo nasprotovali. Čeprav ga bo uničeval, ravno takega potrebuje, »v padec in vstajenje mnogih«, trdnega, močnega človeka, ki ve, kaj je dobro in kaj slabo, kaj laž in kaj resnica, kaj pomembno in kaj postransko. 

Trdna opora 

Za to pa mora imeti trdno oporo, otrok pa se mora nekam opreti, da lahko dobro služi družbi, mora imeti za seboj neko stabilnost, strukturo, na kateri gradi, nekaj, kar ga drži skupaj, vrednote, iz katerih živi. Ne more sam stati, o vsem dvomiti in se vsakič znova o vsem spraševati, pretežko, prenaporno je to za vsakogar, trdno oporo potrebuje, ker se ne more brez ozadja izpostavljati svetu, ko ga bo ta križal in mu nasprotoval ter ga hkrati poslušal in rasel ob njem. 

Njegova trdnost je njegova družina, tempelj, v katerem delamo stvari po »Gospodovi postavi« (Lk 2,23). Sicer bo otrok (kakor mnogi) postal hinavski otrok tišine, za katerega je bolje, da nič ne reče in se ne izpostavlja, da je ne bo dobil po grbi, ali pa sledilec raznim fundamentalizmom, kjer so stvari stroge, jasne in dosledne, vendar ideološke. 

Nimamo druge izbire, kakor narediti družino spet za nekaj velikega in pomembnega, za prioriteto pred vsemi ostalimi. Biti v njej z vsem srcem pomeni najbolje skrbeti za dober svet.

(misel na praznik Svete družine, leto B)