Hočemo!



Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven: 

»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« 

Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.« 

Hočete? Hočemo! 

Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in bežanji nazaj v preteklost, da se bomo v prihodnosti še dolgo motili, še dolgo iskali pravo in pravično pot. Da bi bilo zato lažje trpeti krivico in preklinjati oblast in uživati skled čebule varnega, čeprav suženjskega Egipta. Pa smo kot odrasli in zreli ljudje hoteli to storiti. Vedeli smo, da je to prava in dobra stvar, za nas in za naše vnuke. Edina logična stvar, da kot Slovenci ostanemo in obstanemo. Hoteli smo biti samostojni. In se odločili: hočemo! 

Zaradi te odločitve smo danes to, kar smo. Zato je odločitev sveta stvar, je začetek in vzrok vsakega življenja, zato častimo ta spominski dan. Vendar je odločitev samo prvi korak neke poti, zakona, poslanstva, države, potem pa se začne napor. Dan samostojnosti je samo prva odločitev, ki nič ne šteje, če je človek ne ponovi naslednji in naslednji in še naslednji dan do konca svoje poti. Hočemo! Hočemo! Hočemo! Tudi danes in jutri in vsak dan vnaprej. 

Zato smo danes samostojni, nismo pa še svobodni. Za svobodo bo to treba še mnogokrat ponoviti, tolikokrat, da bomo to odločitev zaživeli. Jo hoteti za vsako ceno. Vsak dan, v naporu premagovanja lastnih interesov v korist skupnosti, naroda, vere, jezika: naših slovenskih svetinj, brez katere ni Slovenije. Ker ni Slovenije, ko ni več Slovencev. Biti Slovenec pa ni toliko stvar krvi, temveč vrednot, odločitev na koreninah očetov in mater, dedov, pradedov. 

Zato moramo danes spet biti Slovenci, spet reči: »Hočemo,« v drugih razmerah, a iz istega vzroka. Ker želimo biti Slovenci, za to smo se odločili tistega decembrskega dne, to pa pomeni govoriti slovensko, delati pošteno, pomagati rad, veliko in takoj, dihati solidarno, ljubiti rodno grudo, spoštovati človeka, domovino, Boga, in peti, kakor da gre za zadnjo pesem življenja. Torej živeti iste vrednote, kot smo jih imeli takrat, na začetku, v žaru zanosa, da smo Slovenci, ponosni, enotni, veseli tega, in biti trden v tem, kar nam je Slovencem sveto, v veri naših očetov, za vedno in tudi do krvi, če je potrebno. »Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo; / otrók, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo, / de oblast / in z njo čast, / ko préd, spet naša boste last!« (F. Prešeren) 

Bog, blagoslovi Slovenijo!

(nagovor ob božičnem koncertu MePZ Idrija, Idrija, 26.12.2023)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več