Tujec

Če ste kaj domači z internetom, potem ste v zadnjem času gotovo zasledili masovno oglaševanje kitajskega trgovca »Temu«, ki je genialno izkoristil prevladujočo družbeno miselnost: kupiti čim več za čim manj denarja. Stvari so na tej strani tako smešno poceni. Četudi vedo, da so zato zelo verjetno slabe kakovosti, jih ljudje vseeno na veliko kupujejo, saj to nakupovanje spremlja občutek sreče: da smo za malo denarja dobili veliko, ne glede na to, ali te stvari sploh potrebujemo ali ne. 

Tudi če pustimo ekološka vprašanja pri strani, je jasno, da nam take vrste miselnost močno škodi: počasi namreč razumemo, da je delati, da se je za kaj potruditi nekaj povsem odvečnega – saj se vendar da na lahko dobiti veliko. In je tako nesmiselno vlagati v stvari, ki od tebe zahtevajo nek napor. Odvisni smo od poceni stvari, odvisni od tega, da je dobro samo nekaj poceni. 

Poceni odnosi 

Tu pa pridemo do težave: da je namreč nek pomemben segment močno odvisen od našega truda, tako zelo, da ga brez njega sploh ni. Naših odnosov ni, kjer ni truda, ne obstajajo, če seveda s tem mislimo na odnose, kakršni bi morali biti, na globoke odnose, ki nas hranijo in gradijo, ki dajejo našemu življenje smisel in pomen: s tem, da se v njih čutimo ljubljene in sprejete in varne, kar so same ključne potrebe za življenje. Kajti lahko smo reveži, lahko smo zasramovani, lahko smo neuspešni, toda če imamo odnose, potem imamo vse. 

Toda tega ne more biti, kjer se ljudje ne poznamo, to pomeni, kjer drug za drugega delamo in se trudimo, da bi razumeli in sprejeli, za to dvoje je treba izjemnega truda, vlaganja časa in energije, joka in odpuščanja, ranljivosti in zaupanja ob občutku nesmiselnosti. Treba je dopustiti, da nam želje in načrte, vrednote in mnenja drugi lahko tudi preoblikuje. 

In tako živimo odnose na lahko, poceni, mimobežne, površne odnose, ki se nas ne dotaknejo in ne mi njih, s katerimi smo zadovoljni tako dolgo, dokler nam služijo. Potem jih kot stvari zlahka odvržemo v smeti. Saj bomo dobili druge. Čas pa raje porabimo za zabavo, ta vsaj za trenutek napolni morečo praznino in osamljenost … 

On, ki ga ne poznate 

»Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate.« (Jn 1,26) 

To je tragika teh površnih odnosov: kdor ne pozna človeka ob sebi, ne more najti Boga. Boga: to, kar daje našemu srcu polnost, srečo, veselje, mir. Mi iščemo mesija, odrešenika v samem sebi, a ga ni tam: »Jaz nisem mesija.« (Jn 1,20) On pa je nekje med nami, v kdove katerem človeku že. 

Treba je torej razumeti, da se sam ne morem rešiti, da moram biti rešen, da ga torej potrebujem, da moram stopiti z njim v stik. Poskrbeti, da ga bom našel. In tega ni mogoče brez veliko truda. Ker je samo v trudu ljubezen, izven ljubezni pa ga ne moremo najti.

(misel ob 3. adventni nedelji, leto B)