Preskoči na glavno vsebino

Vratar


Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34) 

Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden. 

Kaj je pred vrati? 

Samo mi smo vratarji lastnega srca. 

Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi postali njihove ovce in bi imeli koga voditi, ponavadi v smer njihovih interesov. Pod pretvezo zaslužka bi v nas stopila zaposlenost, pod pretvezo sprostitve razuzdanost, pod pretvezo miru brezbrižnost … 

To pomeni »čuti«: biti pozoren na to, kaj vstopa skozi vrata mojega srca, čemu pustim skoznja. In »advent«, kot ga živimo dandanes, je res dobra metafora stanja našega časa, takrat se vse, kar je že tako značilno za naš čas, samo še okrepi in izstopa. Celoten kaos našega sveta stopi pred naša vrata. In nas prepričuje, da je prav, da smo tudi mi del vsega tega – ker pač tako delajo vsi. Da je z nami nekaj narobe, če nočemo tega in onega, za čemer se podijo vsi. Toda to so samo prepričevanja, dobra, prepričljiva reklama za največjo laž našega življenja: da si prostor v našem srcu zasluži še kdo drug kot njegov edini in resnični Gospodar, Bog. 

Nikogar, razen Boga 

Marsikoga smo že kdaj spustili notri, pa ga ne bi smeli. Mislili smo, da je Bog, da torej prinaša ljubezen, veselje, mir, red, zbranost, pa je bilo ravno narobe. Zaslužiti smo si hoteli pozornost, ljubezen drugih, hoteli smo vase spustiti lepoto, želeli smo si odpočiti, da bi bilo tudi v nas nekaj dobrega in svetega, svetlega, pa je za vsem, kar je to obljubljalo, ostal samo kaos. 

Naučimo se kaj iz tega. Letos napravimo drugače. Umirimo se, spustimo v svoj nabiti urnik malo več svetlobe, malo več človeka, malo več miru ter časa za nenujno, a tako zelo pomembno. Skozi te špranje v naše življenje vstopa božična luč.

(misel ob 1. adventni nedelji, leto B)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več