Vratar

Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34) 

Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden. 

Kaj je pred vrati? 

Samo mi smo vratarji lastnega srca. 

Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi postali njihove ovce in bi imeli koga voditi, ponavadi v smer njihovih interesov. Pod pretvezo zaslužka bi v nas stopila zaposlenost, pod pretvezo sprostitve razuzdanost, pod pretvezo miru brezbrižnost … 

To pomeni »čuti«: biti pozoren na to, kaj vstopa skozi vrata mojega srca, čemu pustim skoznja. In »advent«, kot ga živimo dandanes, je res dobra metafora stanja našega časa, takrat se vse, kar je že tako značilno za naš čas, samo še okrepi in izstopa. Celoten kaos našega sveta stopi pred naša vrata. In nas prepričuje, da je prav, da smo tudi mi del vsega tega – ker pač tako delajo vsi. Da je z nami nekaj narobe, če nočemo tega in onega, za čemer se podijo vsi. Toda to so samo prepričevanja, dobra, prepričljiva reklama za največjo laž našega življenja: da si prostor v našem srcu zasluži še kdo drug kot njegov edini in resnični Gospodar, Bog. 

Nikogar, razen Boga 

Marsikoga smo že kdaj spustili notri, pa ga ne bi smeli. Mislili smo, da je Bog, da torej prinaša ljubezen, veselje, mir, red, zbranost, pa je bilo ravno narobe. Zaslužiti smo si hoteli pozornost, ljubezen drugih, hoteli smo vase spustiti lepoto, želeli smo si odpočiti, da bi bilo tudi v nas nekaj dobrega in svetega, svetlega, pa je za vsem, kar je to obljubljalo, ostal samo kaos. 

Naučimo se kaj iz tega. Letos napravimo drugače. Umirimo se, spustimo v svoj nabiti urnik malo več svetlobe, malo več človeka, malo več miru ter časa za nenujno, a tako zelo pomembno. Skozi te špranje v naše življenje vstopa božična luč.

(misel ob 1. adventni nedelji, leto B)