Besede za srce

Zakaj gospodar ni pustil pobrati ljuljke med pšenico svojim služabnikom? Ker niso vedeli, katera je katera, torej katera je slaba in katera dobra. Kot človek marsikdaj ne ve prav točno, kaj je dobro in kaj slabo. Lahko si mislimo, da je célo polje, sredi katerega živimo, slabo. Lahko mislimo, da je človek, s katerim živimo, slab. Lahko mislimo, da je vse naše delo, vse naše početje slabo. A to so hitre sodbe. Prehitre sodbe, ki marsikdaj naredijo ogromno škode. Zaradi njih morda koga odvrnemo od poboljšanja. Zaradi obupavanja nad ljudmi marsikoga zatremo v njegovi rasti, v njegovem spreminjanju. Zaradi sodb marsikdaj tudi sebi zapremo vrata pred potmi, pred ljudmi, ki bi jih tako potrebovali. Tako kmalu ugotovimo, da pravzaprav največje hudičevo delo med kristjani ni tisto zlobno seme tam na njivi, ampak tisto zlobno seme v nas – da so to sodbe , ki iz našega sveta in našega srca ruvajo pšenico in delajo prostor ljuljki. Zato Gospodar želi, naj pustimo sodbe pri miru. Sodbe več u...

Če spremljate svetovni šport, potem gotovo poznate zgodbe o velikih uspehih. In zgodbe o velikih padcih. Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem to, da ponavadi ne gre za zgodbe različnih, ampak istih ljudi. Veliki šampioni so tako velikokrat padli tako globoko. Tako globoko, da so spoznali, da v resnici niso zmagovalci, ampak poraženci. Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij. Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namr...

Ob današnjem prazniku v sebi vedno čutim ganjenost. Ne samo zato, ker ta praznik v človekovo življenje prinaša toliko topline in tolažbe, ki jo začutimo ob kateremkoli srcu, ki se nam približa, ampak zato, ker se bližina tega Srca nikdar ne prekine. Ker je večna. Kot je večna njegova ljubezen do mene. In ganjen sem ob tem, da se njegovo ljubezen občuti še močneje, kadar moje srce ne more več ljubiti. Kadar sem razočaran nad ljubeznijo in utrujen od nje. In me povabi: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« Počitek. Takrat, ko mi pravi: »Razumem te.« Takrat, ko mi šepeče: »Pri meni si vedno dobrodošel, ne boj se.« Takrat, ko me posluša v mojem javkanju in jamranju, pa potem vedno znova prikima in me pogleda. Pogleda tako, da razumem: »Še vedno ti zaupam.« Čutite to ob Bogu? Nič ne de, če ne čutite. Srce, ki ga zaliva Božja ljubezen, slejkoprej vzbrsti. Slejkoprej. Za vsakogar je enkrat pomlad, a samo če vztraja v zemlji. Samo če živi zvesto...